Pokrajine – srednji nivo upravljanja

Uvod

V Ustavi Republike Slovenije (Ustava) imajo pokrajine zelo skopo odmerjen prostor. Na prvi pogled lahko zaključimo, da je upravna pristojnost v državi enovito centralistično urejena (razdelek, ki govori v Ustavi o upravi) in da pristojnosti državne uprave izvršujejo samo ministrstva in da državna uprava na drugi (t.j. pokrajine) in tretji stopnji (t.j. občine) ne spada v ta okvir. Ob tem bi se lahko tudi vprašali vsaj dve stvari, in sicer ali upravna znanost ne pozna nivojev upravljanja in s tem subsidiarnosti, ali pa je upravljanje, predvideno v pokrajinah in občinah, upravljanje, ki ni upravljanje državnega pomena oz. ali pokrajine in občine "delujejo v neki drugi zgodbi"?

Zaradi tega ne preseneča, da je pri nastajanju druge stopnje upravljanja toliko problemov, da je to že vsaj drugi poskus, če ne štejemo tistega prvega, ki bi se moral zgoditi v času ustanavljanja prvih občin v letu 1994; stroka in ustavno pravna komisija sta raje spreminjali člen v ustavi, kakor pa postavili drugi nivo upravljanja v korist uporabnika, državljana. Prav tako ne preseneča, da se s problemom ustanavljanja drugega nivoja upravljanja v državi ukvarjajo ljudje, ki po svoji strokovnosti (nihče ne odreka strokovnosti nikomur, zavedati se je treba, da upravljanje more razumeti samo človek upravne stroke) ne sodijo v okvir upravne stroke.

Zgodovinska izkušnja in primerjalno upravni zgledi sodobnega evropskega prostora urejanja prostora, nazorno pričata o avtoritarnem načinu odločanja v korist uporabnika uprave. Avtoritarnost izključuje korektnost. Ob tem se je potrebno zavedati, da je uradnik upravnega organa zavezan pravilom, ki jih je postavil zakonodajalec in v tem primeru uradnik postaja servis delovanja države in ne politične inštrumentalizacije.

V samem prispevku bo bralec zaman iskal razloge za sklop zakonov, predvidenih za sprejem v državnem zboru, more pa pričakovati odgovore na vprašanja, ki jih je v prostor postavila zgodovinska upravna izkušnja in na osnovi katere se skuša obnoviti oz. dati mesto tistemu, ki je še vedno latentno prisotno, kljub stoletnemu vakuumu poimenovanj in vprašanju regionalnih središč posebnega pomena, kakor jih poznajo in delujejo v provenienčno sorodnem prostoru.

Zgodovinska izkušnja, od staro orientalskih mezopotamskih in egipčanskih kultur, preko antike, zgodnjega srednjega in poznega veka, vse do danes kaže, da so se upravljavci zavedali, da si je treba sistematično prizadevati za razvoj prostora. Sistematična skrb za infrastrukturo, ki niso samo ceste temveč tudi izobraževanje, kultura, skrb za zdravje, učinkovit upravni servis, ki more spodbujati gospodarsko rast, mora že v osnovi biti kulturna (Brokhaus, Landesausbau, str. 74, 11. zvezek, leto 1976). Na osnovi tega zgodovinskega izkustva je nastala "kultura upravljanja" – osredotočena na percepcijo, pričakovanja in stališča, osredotočena na področje upravljanja, na upravno kulturo kot slog politike ali "politični slog", ki ga moremo razumeti kot manifestacijo kulturnih praks in te morajo biti nestrankarske, če se želimo izogniti strankarski inštrumentalizaciji administracije.


Zgodovinska izkušnja

Po prvi svetovni vojni sta na območju Avstro-ogrske monarhije nastala dva upravna sistema. Sistema sta bila urejena z zakonodajnim delovanjem državnega zbora Nemške Avstrije (Deutsch Österreich), v okvirih sedanje Republike Avstrije in Narodne vlade za Slovenijo v okvirih sedanje države Republike Slovenije, takrat vrhovne oblasti države Slovencev, Hrvatov in Srbov (1918). Teoretiki govorijo o dveh novih pravnih sistemih na skupnem izhodišču določene pravne kulture (Herberger M., 1978, stolpec 1368, HRG II.), rezultat vsega je "pravno urejena" in "dejansko konstituirana" država. Vprašanje je samo, koliko so se posamezniki oz. skupnost poistovetili s stanjem, ki je nastopilo na novo.

Izkušnja, kot jo lahko spremljamo zadnjih sto let, od konca prve svetovne vojne naprej, kaže, da je pravna kultura, ki je bila posledica alpsko habsburškega upravnega vpliva in s katero se večina ljudi še danes poistoveti, ostala in novotarije kljub različnim upravnim posegom in delitvam, niso prijele. Jedro novonastalega kulturno jezikovno enotnega upravnega prostora je bila nekdanja dežela Kranjska, katere vlado je zamenjala Narodna vlada za Slovenijo (Razglas Narodne vlade, Uradni l. Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 1, letnik I., 4. november 1918), h kateri pa so bila pridružena območja posameznih dežel, ki so ostale, skladno z načrtovanimi pogodbami (Trianonsko za Madžarsko, St. Germainsko za Avstrijo in Rapallsko za Italijo) znotraj meja novo nastale države. Kakor izhaja iz Razglasa Narodne vlade, št. 111, Ur. l. št. 11, letnik I., 21. november 1918, so bila priključena ozemlja nekdanji deželi Kranjski še ozemlja Goriške, slovenski del Istre, mesto Trst z okolico, Štajerske in Koroške, kolikor so bila del države SHS. Zanimivo je, da se delitve, ki so sledile, in jih skušajo posamezni strokovnjaki še danes vsiliti, zelo zgovorna po poimenovanjih statističnih regij, zato predlogi poimenovanj pokrajin mimo tega vidika ne "primejo". Morda je odgovor v ugotovitvi zgodovinarja in politologa Bidermanna iz časa cesarja Jožefa II., ki je prav tako želel ukiniti zgodovinska imena dežel, da so imena dežel generirana v genih deželanov.

Kje iskati razlog za identifikacijo? Zgodovina jih daje na pretek. Že Capitulare de villis et curtis imperialis Karla Velikega iz devetega stoletja nam lahko zadostuje, ali pa že, če gremo samo stoletje in pol nazaj do cesarja Franca Jožefa avstrijskega, ki je leta 1849 v manifest pred razglasom oktroirane ustave zapisal, da z ustavo postavlja temelje močne oblasti, postavljene na pravu in redu. V prvi vrsti je svoboda posameznika, le-tej sledita svobodna občina in dežela. Uprava mora biti daleč od centralizma in razdrobljenosti, biti mora varčna in ne na škodo državljanov, državljanom pa dostopna in zavarovana z zakonodajo (Cesarski manifest – Kaiserliches Manifest vom 4. März 1849, Nr. 149 RGBl, I. 1849 - https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&datum=18490005&seite=00000148).

Zgodovina oblikovanja prostora govori o različnih fazah nastajanja in oblikovanja ekonomsko-politične, religiozne in kulturno-jezikovne krajine. V obdobju Karla Velikega so južno mejo oblikovale mejne krajine Vzhodna, Karantanska, Podravska, Savinjska, Kranjska, Istrska, Furlanska in Veronska. Znotraj mejnih krajin so bile grofije Steyr, Aniška, Eppensteinska, Leobenska, Muriška in Pitenska ter Vojvodina Koroška. Pogodbe med mejnimi grofi in grofi ter plemstvom so v desetem in enajstem stoletju izoblikovale dežele, ki so po imenu in večinoma tudi obsegu ostale identične do danes: grofija Steyr je postala kronovina oz. dežela Štajerska, Kranjska krajina je postala kronovina oz. dežela Kranjska, Vojvodina Koroška je postala kronovina oz. dežela Koroška, najkasneje se je izoblikovala dežela Goriška in mesto Trst. Pri tem se je dežela Kranjska delila še na manjše entitete, ki so se obdržale: Gorenjska, Dolenjska in Bela krajina, Notranjska. Vse dežele so za potrebe obrambe v času turških vpadov razdelili na okrožja in tako je imela dežela Štajerska pet (Judenburško, Bruško, Graško, Mariborsko in Celjsko okrožje), dežela Kranjska tri (Ljubljansko, Novomeško in Postojnsko okrožje), dežela Koroška dve (Beljaško in Celovško okrožje) in Goriška eno (Goriško okrožje) s svobodnim mestom Trst (stanje 1794. leta – gl. ilustracija, dostopno, splet: https://sl.wikipedia.org/wiki/Notranja_Avstrija#/media/Slika:AvI_Provinz_Innerösterreich.jpg).

Zgodovinsko sliko slovenskega kulturno-jezikovnega prostora zaključujeta še dela, ki sta bila del Madžarskih dežel Železno in Zala, s skupnim imenom Prekmurje. Skladno z omenjenim, bi mogli zarisati zemljevid države z ozemlji zgodovinskih dežel (gl. ilustracija, dostopno na spletu: http://www.grboslovje.si/dezele.php).


Po letu 1918 v slovenskem kulturno-jezikovnem prostoru ni nobene upravne ureditve, ki bi kakor koli spominjala na zgodovinsko ureditev prostora. Prvič se pojavijo posamezna zgodovinska imena v poimenovanju statističnih regij, kar pa ni dosledno upoštevano in sedaj pri oblikovanju predloga pokrajinske ureditve, ki je v razpravi in vsaj po analogiji odstopa od 9. člena Zakona o lokalni samoupravi, ki za poimenovanja predvideva tudi zgodovinsko komponento.


Mesta s posebnim statusom v predlogih ustanovitve Pokrajin

Predlogi zakonov ustanovitve pokrajin, ki so v razpravi, predvidevajo ustanovitev deset pokrajin in dve oz. potencialno tri mesta s posebnim statusom. Poseben status, po vzoru glavnih mest v Evropi, pripada glavnemu mestu Ljubljana (podobno Dunaj, Berlin, Amsterdam, ...). Leta 2006 pa so na Univerzi v Kasslu začeli razvijati idejo o mestih s posebnim statusom, ki pa ni glavno mesto, temveč kakor so sami imenovali idejo – mesto s posebnim statusom ali regiopolis ("regio" in "polis" – pokrajina in mesto – pokrajinsko središče ali kakor so ga imenovali v Kasslu: mlajša sestra glavnega mesta: a smaller sister of the metropolis). Kolikor velja, da število prebivalcev glavnega mesta presega 100.000 (Ljubljana 295.000), in je uveljavljen pojem za znanstveno, politično, gospodarsko in kulturno središče z zaledjem ter prestavlja pozitiven dejavnik v svojem okolju. Vsako mesto ne more biti glavno, to nam je jasno, kljub temu imamo v naši državi vsaj dve mesti, ki izpolnjujeta kriterij 100.000 prebivalcev in sta uveljavljeni znanstveni, politični, gospodarski in kulturni središči z zaledjem. To sta zagotovo Maribor in ob upoštevanju dodatnega kriterija – pogodbena zveza mest (Koper, Piran, Portorož) – bi ta kriterij potencialno izpolnjevalo mesto Koper. Kriteriji za pridobitev statusa "mesto s posebnim statusom", tako prof. Jürgen Aring in prof. Iris Reuther, so, da ne sme biti del glavnega mesta ali regije, s katero je glavno mesto povezano, število prebivalcev, razvojno-inovativen potencial (univerzitetno in gospodarsko središče) in razdalja zaledja do mesta s posebnim statusom od 50 do 75 km ter drug povezovalen element. Od ideje do njene uresničitve, tako poročilo Univerze v Kasslu, je preteklo osem let (2006 do 2014), s tem, da so uspeli vzpostaviti mrežo pokrajinskih mest s posebnim statusom po vsej Nemčiji (https://web.archive.org/web/20150726210231/http://www.regiopole.de/en/home/).


Kako izgleda status in kakšen bi mogel biti glede na idejo decentralizcije

Danes imamo močno centralizirano državo, utemeljeno v Ustavi in željo po tem, da državo decentraliziramo. Žal, vsaj tako se zdi, bi posamezniki želeli administrativno decentralizacijo strankarsko inštrumentalizirati, kar je v nasprotju z doktrino upravljanja, ki pravi, da smo ljudje mrežno usmerjena vrsta – omrežja, ki nas povezujejo, so nas definirala (Tom Wheeler, From Gutenberg to Google. The History of Our Future, Washington D. C., 2019). Navedeni avtor pravi, da so se prvotna človeška družbena omrežja oblikovala za izkoriščanje naravnih danosti, sledila so omrežja znanja in z njimi povezana ekonomska upravičljivost ter distribucija tega. V Wheelerjevi monografiji zasledimo zanimive grafe, eden ponazarja strogo centralizacijo, drugi možnost razširjene decentralizacije. To poimenuje mrežna revolucija, saj iz linearnega nastane nov nelinearen sklop, ki izključuje monopol, ki ruši ustaljene ekonomske in vedenjske stalnice. Novo omrežje, decentralizacija, ne samo da omogoča, temveč tudi spodbuja gospodarsko rast, slednjo pa omogoča izmenjava informacij, ki jo ponazarja tretji graf – mreženje, kar bo prinesla digitalizacija upravljanja. Nove tehnologije, s katerimi spreminjamo načine povezovanja, so od Gutenberga, ki je zgradil prvo informacijsko mrežo (centralizirana država pred 30 leti), do informacij, ki so se razdelile na manjše dele (decentralizacija 2021-2029) in digitalizirano omrežje - distribucija (distribucija 2021 ∞), prinesle gospodarski razvoj in blaginjo izven centra.

Objavljeni graf – centralizacija, decentralizacija in distribucija natančno ponazarjajo tisto, kar je nujno v zavedanju potrebe po reorganizaciji Ustave, ki mora upoštevati poleg državne uprave še regionalno in komunalno. Delovanje pokrajin in občin je odvisno od zakonodaje države, zato financiranje pokrajin in občin ne more mimo zakona, lahko pa tako pokrajina kot občina prenesejo državo na nižji nivo.

Paul Baran, "On Distributed Communications: I. Introduction to Distributed Communications Networks," Memorandum RM-3420-PR (Santa Monica, Calif.: RAND Corporation, August 1964.)


Sklep

Glede na povedano, je mogoče zaključiti, da so predlogi zakonov v razpravi, nujni z več razlogov:

centralizacija je preživeta v vseh tehnologijah, tako tudi v tehnologiji upravljanja, saj se od upravljavca zahteva informiranost o stanju o katerem odloča z avtoriteto;

decentralizacija prinaša ekonomski napredek, zato je nujno potrebno zavedanje upravne kulture;

zgodovinska izkušnja potrjuje tezo, da je identifikacija s prostorom nujno povezana z ekonomsko zgodovino prostora;

pospeševanje razvoja bo mogoče le s pospeševanjem distribucije (in če bomo omogočili, digitalno obdobje namreč prav to omogoča), kjer bo uporabnik lahko ostal na mestu izvora – prostor vhodne in izstopne dejavnosti.

Za zaključek bi bilo dobro premisliti o pomenu upravnega prava in upravne kulture. Kolikor velja, da je upravna doktrina dvopolna, kakor pravi Schmidt-Assmann, je državljanu treba zagotoviti izpolnjevanje njegovih pravic, upravo pa z instrumenti prava tako opremiti, da bo mogla svoje naloge učinkovito izpolnjevati (zakonodaja, pravni instituti, postopkovne in organizacijske oblike upravljanja; Eberhard Schmidt-Assmann, Das allgemeine Verwaltungsrecht als Ordnungsidee. Grundlagen und Aufgaben der verwaltungsrechtlichen Systembildung, Heidelberg 2006.) Razmislek na mestu - si upa politika prevzeti odgovornost za negativno upravno kulturo?


izr. prof. dr. Borut Holcman na Univerzi v Mariboru ter član ožje Strokovne skupine DS za pripravo pokrajinske zakonodaje

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 18. Apr 2022 at 13:29

345 ogledov

Ob podpori zakonu o varstvu okolja tudi opozorilo, da sam zakon ne more odpraviti vseh težav
Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je na 78. Seji obravnavala Predlog zakona o varstvu okolja, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Komisija je podprla predlog zakona in menila, da predviden nov sistem ravnanja z odpadki, za katerega velja proizvajalčeva razširjena odgovornost (PRO), predstavlja pomemben korak pri ureditvi večletnih nevzdržnih razmer na področju ravnanja z odpadki, pri čemer se moramo tudi zavedati, da sam zakon ne more odpraviti vseh težav. Komisija se je strinjala s stališčem Komunalne zbornice Slovenije, da bi morali pred uvedbo stroškovno dražjega kavcijskega sistema najprej izkoristiti že uveljavljen sistem zbiranja odpadkov ter prednosti predvidenega sistema PRO ter kavcijski sistem vzpostaviti šele takrat, če država ne bo uspešna pri uresničevanju zavez na področju odpadkov. Komisija je poudarila pomembnost zapiranja masnih tokov odpadkov znotraj območja Slovenije. V okviru koncepta krožnega gospodarstva bi morali vzpostaviti finančno bolj vzdržen sistem, ki zagotavlja čim krajše poti masnih tokov odpadkov in uporabo odpadkov, ki nastanejo in se zbirajo v Sloveniji, kot vir surovin v domačem okolju. Komisija je menila, da bi bilo primerno, da bi zakonsko uredili obvezno uporabo bolj kakovostne plastike, ki jo je možno večkrat in lažje reciklirati. Če to ni možno, pa je najmanj, kar lahko država stori, da predpiše obvezno seznanjanje potrošnikov o kakovosti plastične embalaže kupljenega izdelka. Na ta način bi lahko potrošnike spodbujali k bolj trajnostni potrošnji in izbiri izdelkov z okoljsko bolj prijazno embalažo. Ob podpori predlogu zakona je bil izražen tudi dvom o možnem izboljšanju stanja in s tega vidika tudi podana pobuda, da bi Slovenija, ki ima izjemno bogato naravo in visoko stopnjo biotske raznovrstnosti, delovala bolj proaktivno ter kot prva država v Evropi in na svetu prepove uporabo vsakršne plastične embalaže, ki se jo lahko nadomesti z okolju bolj prijazno embalažo. vir slike: permatree.org

Mon, 18. Apr 2022 at 13:28

323 ogledov

Za večjo prometno varnost smiselno povečati število obcestnih počivališč ob regionalnih cestah
Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je na 78. seji obravnavala Predlog zakona o cestah, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Komisija je podprla predlog zakona in ni imela vsebinskih pripomb na predlagane zakonodajne rešitve, izpostavila pa je odprta vprašanja glede oglaševanja ob državnih cestah, pomanjkanja obcestnih počivališč ter neustreznosti projektiranja nekaterih cestnih objektov. Komisija je opozorila na pomanjkanje obcestnih počivališč oz. urejenih prostorov za počitek ob regionalnih cestah pred večjimi mednarodnimi mejnimi prehodi s Hrvaško, kar se kot problematično izkazuje vsako leto v času poletne turistične sezone. Še posebej se je ta problem povečal v času vzpostavitve posebnega režima prehajanja državne meje s Hrvaško med epidemijo Covid-19, ko je postal tok prometa še počasnejši, na cestah pred mejnimi prehodi pa so nastajali veliki prometni zastoji in s tem večje prometne obremenitve voznikov. Komisija je menila, da bi morali z vidika zagotavljanja večje prometne varnosti ob regionalnih cestah postaviti več obcestnih počivališč, pri čemer je treba zgraditi tako nova počivališča kot posodobiti stara in tudi odpraviti ovire, zaradi katerih je marsikatero počivališče nedostopno. Komisijo je tudi zanimalo, ali se kakorkoli spreminja obstoječa zakonska ureditev oglaševanja ob državnih cestah, saj so bile v preteklosti večkrat dane pobude o zaostritvi oglaševalskih posegov ob državnih cestah. V zvezi s tem smo dobili pojasnilo, da je predlagatelj sicer ob pripravi predloga zakona razmišljal, da bi se ob državnih cestah izven naselja oglaševanje prepovedalo še 50 metrov od varovalnega pasu, vendar je bil v vmesnem času sprejet Zakon o urejanju prostora, ki je prepovedal oglaševanje na površinah zunaj poseljenih območij, npr. na kmetijskih, vodnih ali gozdnih površinah. Komisija je ob obravnavi predloga zakona opozorila tudi na primere neustreznega projektiranja cestnih objektov, saj imamo nadvoze brez kolesarskih stez in pločnikov ali krožišča na glavni cesti I. reda z le enim voziščem, ki je preozkih dimenzij in zato ne omogoča varne vožnje udeležencev cestnega prometa. 2 vir slike: wikipedia

Mon, 18. Apr 2022 at 13:26

349 ogledov

Zelena luč ukrepom za omilitev posledic visokih cen energentov
Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je na 22. izredni seji obravnavala in podprla Predlog zakona o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru po nujnem postopku predložila Vlada. Komisija je podprla predlog zakona, s katerim je želel predlagatelj prebivalcem, katerih materialno stanje je zaradi visokih cen energentov ogroženo, zagotoviti pomoč v obliki različnih začasnih ukrepov. Komisiji je bila zelo podrobno predstavljena vsebina predlaganih zakonskih rešitev, na katere ni imela pripomb. Po njenem mnenju je treba prizadetim gospodinjstvom v teh zaostrenih cenovnih razmerah na energetskem trgu, zaradi katerih se socialne stiske ljudi le še bolj povečujejo, čim prej ponuditi pomoč in tako omiliti posledice visokih cen energentov. V luči operativnosti novega plinovoda Severni tok 2, ki bi lahko imel pomembno vlogo pri omilitvi energetske krize v Evropi in vzpostavitvi bolj predvidljivih razmer ter cenovne stabilnosti, se je komisija glede na evropsko odvisnost od ruskega plina tudi spraševala, ali je sedanja energetska krizna situacija posledica ukrajinske krize ali pa ima ukrajinska kriza za cilj zaostritev energetske krize. vir slike: wikimedia

Mon, 18. Apr 2022 at 13:25

348 ogledov

Ob sistemski poenostavitvi postopkov umeščanja objektov v prostor je potrebno več proaktivne miselnosti
Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj se je na 77. seji seznanila s Poročilom o izvajanju nacionalnega programa, ki ureja izgradnjo avtocest za leto 2020, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada. Predstavniki Ministrstva za infrastrukturo in DARS, d.d. so ob tem odgovarjali na številna vprašanja in dileme članov komisije. V luči prometne preobremenjenosti ljubljanskega cestnega obroča, še posebej v času dnevnih konic in turistične sezone, je komisija opozorila, da za razbremenitev prometnega omrežja v Ljubljani in njeni okolici ne zadoščajo le ukrepi na vpadnih cestah, ampak je treba čim prej razbremeniti sam ljubljanski avtocestni obroč. Komisija se je spraševala, zakaj nam doslej še ni uspelo uresničiti zastavljenih projektov za izboljšanje pretočnosti tranzitnega prometa proti sosednji Hrvaški, ki se danes v času visoke turistične sezone preusmerja na regionalne in lokalne ceste, kar negativno vpliva na stanje okolja in zdravje lokalnega prebivalstva. Če bi že imeli zgrajene ustrezne plačljive cestne povezave v smeri Hrvaške, bi tudi tranzitni uporabniki tovrstne cestne infrastrukture s plačilom cestnine zagotavljali pomemben vir za financiranje upravljanja in vzdrževanja avtocestnega omrežja, koristi pa bi imelo tudi lokalno okolje iz naslova potrošnje uporabnikov avtocestnega omrežja. Čeprav je pristojni minister ob nastopu funkcije leta 2020 obljubil, da bo projekt cestne povezave od Ormoža do Markovcev do oktobra 2020 izveden, še zmeraj ni nobenega napredka. Danes se pogovarjamo o načrtovanju številnih infrastrukturnih projektov v prihodnjem desetletju, istočasno pa so neuresničeni projekti, ki so bili uvrščeni v Nacionalni program izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji iz leta 2004. Komisija se sprašuje, kje so razlogi, da po dveh desetletjih ta demografsko ogrožen del Slovenije še zmeraj nima ustrezne prometnice, ki je eden od osnovnih pogojev za gospodarski razvoj. Ob številnih težavah pri umeščanju cestne in druge infrastrukture v prostor bi morala država pri investicijah, ki so v interesu njenih prebivalcev in gospodarstva, slediti izkušnjam v primeru gradnje tovarne Magna, kjer je s posebnim zakonom omogočila hitro umestitev industrijskega objekta v prostor. Komisija je menila, da je treba, ob sistemski poenostavitvi postopkov umeščanja objektov v prostor, spremeniti tudi miselnost nosilcev urejanja prostora na način, ki bi morali biti ob zaznanih odprtih vprašanjih bolj proaktivni in sami predlagati možne rešitve za izvedbo projektov v razumnem roku.

Mon, 18. Apr 2022 at 13:24

357 ogledov

Komisija z vprašanjem, kdaj do izdaje vozniškega dovoljenja na podlagi elektronske vloge
Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je na 77. seji obravnavala in podprla novelo Zakona o voznikih, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Komisija je ocenila, da predlagano zmanjšanje števila obveznih ur praktičnega dela usposabljanja kandidatov, ki so imetniki vozniškega izpita kategorije B in niso vozniki začetniki, želijo pa pridobiti še vozniško dovoljenje za vozila kategorije A1, ki velja tudi izven Slovenije, ni samo po sebi problematično, če šole vožnje in izpitne komisije posedujejo dovolj strokovnega znanja, da kandidati pridobijo dovolj znanja in spretnosti za varno vožnjo in obvladovanje vozila. Pri tem je komisija opozorila, da kandidatom, ki bodo želeli pridobiti vozniško dovoljenje za vozila kategorije A1, ki velja le na območju Slovenije, niti ne bo treba opraviti vozniškega izpita, saj bo zadoščalo le nekajurno usposabljanje. Ker je z vidika prometne varnosti danes težko oceniti ustreznost predvidene spremembe, je komisija apelirala, da Ministrstvo za infrastrukturo vzpostavi sistem vodenja evidence voznikov z vozniškim dovoljenjem kategorije A1 ter v sodelovanju s Policijo nadgradi sistem nadzora na način, da omogoča spremljanje učinkov prometnih nesreč, ki jih povzročijo vozniki z vozniškim izpitom kategorije A1. Glede na določilo, da se vloga za izdajo vozniškega dovoljenja vloži osebno pri upravni enoti, se je komisija v luči pomena in dviga ravni digitalizacije spraševala, kdaj bo možna izdaja vozniškega dovoljenja tudi na podlagi elektronske vloge. V povezavi z napovedano elektronsko osebno izkaznico se postavlja tudi vprašanje, ali se razmišlja, da bi osebna izkaznica vsebovala tudi podatke o izkazani pravici do vožnje motornega vozila določene kategorije, s čimer bi zmanjšali število osebnih dokumentov. Kot je bilo komisiji pojasnjeno, morajo biti nacionalni predpisi o vozniških dovoljenjih v skladu z evropsko direktivo o vozniških dovoljenjih, ki pa trenutno ne omogoča izdaje vozniškega dovoljenja na podlagi elektronske vloge. vir slike: siol.net

Mon, 18. Apr 2022 at 13:23

354 ogledov

Podpora pravici do pavšalne odškodnine za družinske člane civilnih žrtev vojne za Slovenijo
Komisija Državnega sveta za državno ureditev je na 69. seji obravnavala in podprla novelo Zakona o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991. Zakon o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991 določa posebne pravice, ki jih država zagotavlja osebam, ki so v vojni za Slovenijo 1991 kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije (v nadaljevanju: TO) ali pripadniki organov za notranje zadeve postali invalidi. Družinski člani pripadnikov TO oziroma pripadnikov organov za notranje zadeve, ki so v osamosvojitveni vojni izgubili življenje, že imajo določene pravice v obstoječem zakonu, v noveli pa se dodaja novo kategorijo, in sicer družinske člane civilnih žrtev vojne za Slovenijo. Predlog zakona tako na enak način in v enaki višini omogoča zakoncem, zunajzakonskim partnerjem, otrokom in staršem civilnih oseb, ki so umrle, bile ubite ali pogrešane zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov JLA ali organov za notranje zadeve SFRJ v času od 24. maja do 18. oktobra 1991 in so imele v tem času stalno prebivališče na območju današnje Republike Slovenije, da uveljavijo pravico do pavšalne odškodnine. Zaradi časovne oddaljenosti tedanjih dogodkov se daje pravico do nove pavšalne odškodnine po tem zakonu tudi dedičem 1. dednega reda v skladu s predpisi, ki urejajo dedovanje. Pavšalna odškodnina za starše civilnih žrtev ter zakonce civilnih žrtev oziroma zunajzakonske partnerje civilnih žrtev, ki niso sklenili nove zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, odškodnina znaša 50.000 evrov, za otroke civilnih žrtev pa 100.000 evrov. vir slike: gov.si

NAJBOLJ OBISKANO

Pokrajine – srednji nivo upravljanja