Pokrajine – srednji nivo upravljanja

Uvod

V Ustavi Republike Slovenije (Ustava) imajo pokrajine zelo skopo odmerjen prostor. Na prvi pogled lahko zaključimo, da je upravna pristojnost v državi enovito centralistično urejena (razdelek, ki govori v Ustavi o upravi) in da pristojnosti državne uprave izvršujejo samo ministrstva in da državna uprava na drugi (t.j. pokrajine) in tretji stopnji (t.j. občine) ne spada v ta okvir. Ob tem bi se lahko tudi vprašali vsaj dve stvari, in sicer ali upravna znanost ne pozna nivojev upravljanja in s tem subsidiarnosti, ali pa je upravljanje, predvideno v pokrajinah in občinah, upravljanje, ki ni upravljanje državnega pomena oz. ali pokrajine in občine "delujejo v neki drugi zgodbi"?

Zaradi tega ne preseneča, da je pri nastajanju druge stopnje upravljanja toliko problemov, da je to že vsaj drugi poskus, če ne štejemo tistega prvega, ki bi se moral zgoditi v času ustanavljanja prvih občin v letu 1994; stroka in ustavno pravna komisija sta raje spreminjali člen v ustavi, kakor pa postavili drugi nivo upravljanja v korist uporabnika, državljana. Prav tako ne preseneča, da se s problemom ustanavljanja drugega nivoja upravljanja v državi ukvarjajo ljudje, ki po svoji strokovnosti (nihče ne odreka strokovnosti nikomur, zavedati se je treba, da upravljanje more razumeti samo človek upravne stroke) ne sodijo v okvir upravne stroke.

Zgodovinska izkušnja in primerjalno upravni zgledi sodobnega evropskega prostora urejanja prostora, nazorno pričata o avtoritarnem načinu odločanja v korist uporabnika uprave. Avtoritarnost izključuje korektnost. Ob tem se je potrebno zavedati, da je uradnik upravnega organa zavezan pravilom, ki jih je postavil zakonodajalec in v tem primeru uradnik postaja servis delovanja države in ne politične inštrumentalizacije.

V samem prispevku bo bralec zaman iskal razloge za sklop zakonov, predvidenih za sprejem v državnem zboru, more pa pričakovati odgovore na vprašanja, ki jih je v prostor postavila zgodovinska upravna izkušnja in na osnovi katere se skuša obnoviti oz. dati mesto tistemu, ki je še vedno latentno prisotno, kljub stoletnemu vakuumu poimenovanj in vprašanju regionalnih središč posebnega pomena, kakor jih poznajo in delujejo v provenienčno sorodnem prostoru.

Zgodovinska izkušnja, od staro orientalskih mezopotamskih in egipčanskih kultur, preko antike, zgodnjega srednjega in poznega veka, vse do danes kaže, da so se upravljavci zavedali, da si je treba sistematično prizadevati za razvoj prostora. Sistematična skrb za infrastrukturo, ki niso samo ceste temveč tudi izobraževanje, kultura, skrb za zdravje, učinkovit upravni servis, ki more spodbujati gospodarsko rast, mora že v osnovi biti kulturna (Brokhaus, Landesausbau, str. 74, 11. zvezek, leto 1976). Na osnovi tega zgodovinskega izkustva je nastala "kultura upravljanja" – osredotočena na percepcijo, pričakovanja in stališča, osredotočena na področje upravljanja, na upravno kulturo kot slog politike ali "politični slog", ki ga moremo razumeti kot manifestacijo kulturnih praks in te morajo biti nestrankarske, če se želimo izogniti strankarski inštrumentalizaciji administracije.


Zgodovinska izkušnja

Po prvi svetovni vojni sta na območju Avstro-ogrske monarhije nastala dva upravna sistema. Sistema sta bila urejena z zakonodajnim delovanjem državnega zbora Nemške Avstrije (Deutsch Österreich), v okvirih sedanje Republike Avstrije in Narodne vlade za Slovenijo v okvirih sedanje države Republike Slovenije, takrat vrhovne oblasti države Slovencev, Hrvatov in Srbov (1918). Teoretiki govorijo o dveh novih pravnih sistemih na skupnem izhodišču določene pravne kulture (Herberger M., 1978, stolpec 1368, HRG II.), rezultat vsega je "pravno urejena" in "dejansko konstituirana" država. Vprašanje je samo, koliko so se posamezniki oz. skupnost poistovetili s stanjem, ki je nastopilo na novo.

Izkušnja, kot jo lahko spremljamo zadnjih sto let, od konca prve svetovne vojne naprej, kaže, da je pravna kultura, ki je bila posledica alpsko habsburškega upravnega vpliva in s katero se večina ljudi še danes poistoveti, ostala in novotarije kljub različnim upravnim posegom in delitvam, niso prijele. Jedro novonastalega kulturno jezikovno enotnega upravnega prostora je bila nekdanja dežela Kranjska, katere vlado je zamenjala Narodna vlada za Slovenijo (Razglas Narodne vlade, Uradni l. Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 1, letnik I., 4. november 1918), h kateri pa so bila pridružena območja posameznih dežel, ki so ostale, skladno z načrtovanimi pogodbami (Trianonsko za Madžarsko, St. Germainsko za Avstrijo in Rapallsko za Italijo) znotraj meja novo nastale države. Kakor izhaja iz Razglasa Narodne vlade, št. 111, Ur. l. št. 11, letnik I., 21. november 1918, so bila priključena ozemlja nekdanji deželi Kranjski še ozemlja Goriške, slovenski del Istre, mesto Trst z okolico, Štajerske in Koroške, kolikor so bila del države SHS. Zanimivo je, da se delitve, ki so sledile, in jih skušajo posamezni strokovnjaki še danes vsiliti, zelo zgovorna po poimenovanjih statističnih regij, zato predlogi poimenovanj pokrajin mimo tega vidika ne "primejo". Morda je odgovor v ugotovitvi zgodovinarja in politologa Bidermanna iz časa cesarja Jožefa II., ki je prav tako želel ukiniti zgodovinska imena dežel, da so imena dežel generirana v genih deželanov.

Kje iskati razlog za identifikacijo? Zgodovina jih daje na pretek. Že Capitulare de villis et curtis imperialis Karla Velikega iz devetega stoletja nam lahko zadostuje, ali pa že, če gremo samo stoletje in pol nazaj do cesarja Franca Jožefa avstrijskega, ki je leta 1849 v manifest pred razglasom oktroirane ustave zapisal, da z ustavo postavlja temelje močne oblasti, postavljene na pravu in redu. V prvi vrsti je svoboda posameznika, le-tej sledita svobodna občina in dežela. Uprava mora biti daleč od centralizma in razdrobljenosti, biti mora varčna in ne na škodo državljanov, državljanom pa dostopna in zavarovana z zakonodajo (Cesarski manifest – Kaiserliches Manifest vom 4. März 1849, Nr. 149 RGBl, I. 1849 - https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&datum=18490005&seite=00000148).

Zgodovina oblikovanja prostora govori o različnih fazah nastajanja in oblikovanja ekonomsko-politične, religiozne in kulturno-jezikovne krajine. V obdobju Karla Velikega so južno mejo oblikovale mejne krajine Vzhodna, Karantanska, Podravska, Savinjska, Kranjska, Istrska, Furlanska in Veronska. Znotraj mejnih krajin so bile grofije Steyr, Aniška, Eppensteinska, Leobenska, Muriška in Pitenska ter Vojvodina Koroška. Pogodbe med mejnimi grofi in grofi ter plemstvom so v desetem in enajstem stoletju izoblikovale dežele, ki so po imenu in večinoma tudi obsegu ostale identične do danes: grofija Steyr je postala kronovina oz. dežela Štajerska, Kranjska krajina je postala kronovina oz. dežela Kranjska, Vojvodina Koroška je postala kronovina oz. dežela Koroška, najkasneje se je izoblikovala dežela Goriška in mesto Trst. Pri tem se je dežela Kranjska delila še na manjše entitete, ki so se obdržale: Gorenjska, Dolenjska in Bela krajina, Notranjska. Vse dežele so za potrebe obrambe v času turških vpadov razdelili na okrožja in tako je imela dežela Štajerska pet (Judenburško, Bruško, Graško, Mariborsko in Celjsko okrožje), dežela Kranjska tri (Ljubljansko, Novomeško in Postojnsko okrožje), dežela Koroška dve (Beljaško in Celovško okrožje) in Goriška eno (Goriško okrožje) s svobodnim mestom Trst (stanje 1794. leta – gl. ilustracija, dostopno, splet: https://sl.wikipedia.org/wiki/Notranja_Avstrija#/media/Slika:AvI_Provinz_Innerösterreich.jpg).

Zgodovinsko sliko slovenskega kulturno-jezikovnega prostora zaključujeta še dela, ki sta bila del Madžarskih dežel Železno in Zala, s skupnim imenom Prekmurje. Skladno z omenjenim, bi mogli zarisati zemljevid države z ozemlji zgodovinskih dežel (gl. ilustracija, dostopno na spletu: http://www.grboslovje.si/dezele.php).


Po letu 1918 v slovenskem kulturno-jezikovnem prostoru ni nobene upravne ureditve, ki bi kakor koli spominjala na zgodovinsko ureditev prostora. Prvič se pojavijo posamezna zgodovinska imena v poimenovanju statističnih regij, kar pa ni dosledno upoštevano in sedaj pri oblikovanju predloga pokrajinske ureditve, ki je v razpravi in vsaj po analogiji odstopa od 9. člena Zakona o lokalni samoupravi, ki za poimenovanja predvideva tudi zgodovinsko komponento.


Mesta s posebnim statusom v predlogih ustanovitve Pokrajin

Predlogi zakonov ustanovitve pokrajin, ki so v razpravi, predvidevajo ustanovitev deset pokrajin in dve oz. potencialno tri mesta s posebnim statusom. Poseben status, po vzoru glavnih mest v Evropi, pripada glavnemu mestu Ljubljana (podobno Dunaj, Berlin, Amsterdam, ...). Leta 2006 pa so na Univerzi v Kasslu začeli razvijati idejo o mestih s posebnim statusom, ki pa ni glavno mesto, temveč kakor so sami imenovali idejo – mesto s posebnim statusom ali regiopolis ("regio" in "polis" – pokrajina in mesto – pokrajinsko središče ali kakor so ga imenovali v Kasslu: mlajša sestra glavnega mesta: a smaller sister of the metropolis). Kolikor velja, da število prebivalcev glavnega mesta presega 100.000 (Ljubljana 295.000), in je uveljavljen pojem za znanstveno, politično, gospodarsko in kulturno središče z zaledjem ter prestavlja pozitiven dejavnik v svojem okolju. Vsako mesto ne more biti glavno, to nam je jasno, kljub temu imamo v naši državi vsaj dve mesti, ki izpolnjujeta kriterij 100.000 prebivalcev in sta uveljavljeni znanstveni, politični, gospodarski in kulturni središči z zaledjem. To sta zagotovo Maribor in ob upoštevanju dodatnega kriterija – pogodbena zveza mest (Koper, Piran, Portorož) – bi ta kriterij potencialno izpolnjevalo mesto Koper. Kriteriji za pridobitev statusa "mesto s posebnim statusom", tako prof. Jürgen Aring in prof. Iris Reuther, so, da ne sme biti del glavnega mesta ali regije, s katero je glavno mesto povezano, število prebivalcev, razvojno-inovativen potencial (univerzitetno in gospodarsko središče) in razdalja zaledja do mesta s posebnim statusom od 50 do 75 km ter drug povezovalen element. Od ideje do njene uresničitve, tako poročilo Univerze v Kasslu, je preteklo osem let (2006 do 2014), s tem, da so uspeli vzpostaviti mrežo pokrajinskih mest s posebnim statusom po vsej Nemčiji (https://web.archive.org/web/20150726210231/http://www.regiopole.de/en/home/).


Kako izgleda status in kakšen bi mogel biti glede na idejo decentralizcije

Danes imamo močno centralizirano državo, utemeljeno v Ustavi in željo po tem, da državo decentraliziramo. Žal, vsaj tako se zdi, bi posamezniki želeli administrativno decentralizacijo strankarsko inštrumentalizirati, kar je v nasprotju z doktrino upravljanja, ki pravi, da smo ljudje mrežno usmerjena vrsta – omrežja, ki nas povezujejo, so nas definirala (Tom Wheeler, From Gutenberg to Google. The History of Our Future, Washington D. C., 2019). Navedeni avtor pravi, da so se prvotna človeška družbena omrežja oblikovala za izkoriščanje naravnih danosti, sledila so omrežja znanja in z njimi povezana ekonomska upravičljivost ter distribucija tega. V Wheelerjevi monografiji zasledimo zanimive grafe, eden ponazarja strogo centralizacijo, drugi možnost razširjene decentralizacije. To poimenuje mrežna revolucija, saj iz linearnega nastane nov nelinearen sklop, ki izključuje monopol, ki ruši ustaljene ekonomske in vedenjske stalnice. Novo omrežje, decentralizacija, ne samo da omogoča, temveč tudi spodbuja gospodarsko rast, slednjo pa omogoča izmenjava informacij, ki jo ponazarja tretji graf – mreženje, kar bo prinesla digitalizacija upravljanja. Nove tehnologije, s katerimi spreminjamo načine povezovanja, so od Gutenberga, ki je zgradil prvo informacijsko mrežo (centralizirana država pred 30 leti), do informacij, ki so se razdelile na manjše dele (decentralizacija 2021-2029) in digitalizirano omrežje - distribucija (distribucija 2021 ∞), prinesle gospodarski razvoj in blaginjo izven centra.

Objavljeni graf – centralizacija, decentralizacija in distribucija natančno ponazarjajo tisto, kar je nujno v zavedanju potrebe po reorganizaciji Ustave, ki mora upoštevati poleg državne uprave še regionalno in komunalno. Delovanje pokrajin in občin je odvisno od zakonodaje države, zato financiranje pokrajin in občin ne more mimo zakona, lahko pa tako pokrajina kot občina prenesejo državo na nižji nivo.

Paul Baran, "On Distributed Communications: I. Introduction to Distributed Communications Networks," Memorandum RM-3420-PR (Santa Monica, Calif.: RAND Corporation, August 1964.)


Sklep

Glede na povedano, je mogoče zaključiti, da so predlogi zakonov v razpravi, nujni z več razlogov:

centralizacija je preživeta v vseh tehnologijah, tako tudi v tehnologiji upravljanja, saj se od upravljavca zahteva informiranost o stanju o katerem odloča z avtoriteto;

decentralizacija prinaša ekonomski napredek, zato je nujno potrebno zavedanje upravne kulture;

zgodovinska izkušnja potrjuje tezo, da je identifikacija s prostorom nujno povezana z ekonomsko zgodovino prostora;

pospeševanje razvoja bo mogoče le s pospeševanjem distribucije (in če bomo omogočili, digitalno obdobje namreč prav to omogoča), kjer bo uporabnik lahko ostal na mestu izvora – prostor vhodne in izstopne dejavnosti.

Za zaključek bi bilo dobro premisliti o pomenu upravnega prava in upravne kulture. Kolikor velja, da je upravna doktrina dvopolna, kakor pravi Schmidt-Assmann, je državljanu treba zagotoviti izpolnjevanje njegovih pravic, upravo pa z instrumenti prava tako opremiti, da bo mogla svoje naloge učinkovito izpolnjevati (zakonodaja, pravni instituti, postopkovne in organizacijske oblike upravljanja; Eberhard Schmidt-Assmann, Das allgemeine Verwaltungsrecht als Ordnungsidee. Grundlagen und Aufgaben der verwaltungsrechtlichen Systembildung, Heidelberg 2006.) Razmislek na mestu - si upa politika prevzeti odgovornost za negativno upravno kulturo?


izr. prof. dr. Borut Holcman na Univerzi v Mariboru ter član ožje Strokovne skupine DS za pripravo pokrajinske zakonodaje

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 3. May 2021 at 17:08

47 ogledov

Pokrajine – srednji nivo upravljanja
Uvod V Ustavi Republike Slovenije (Ustava) imajo pokrajine zelo skopo odmerjen prostor. Na prvi pogled lahko zaključimo, da je upravna pristojnost v državi enovito centralistično urejena (razdelek, ki govori v Ustavi o upravi) in da pristojnosti državne uprave izvršujejo samo ministrstva in da državna uprava na drugi (t.j. pokrajine) in tretji stopnji (t.j. občine) ne spada v ta okvir. Ob tem bi se lahko tudi vprašali vsaj dve stvari, in sicer ali upravna znanost ne pozna nivojev upravljanja in s tem subsidiarnosti, ali pa je upravljanje, predvideno v pokrajinah in občinah, upravljanje, ki ni upravljanje državnega pomena oz. ali pokrajine in občine "delujejo v neki drugi zgodbi"? Zaradi tega ne preseneča, da je pri nastajanju druge stopnje upravljanja toliko problemov, da je to že vsaj drugi poskus, če ne štejemo tistega prvega, ki bi se moral zgoditi v času ustanavljanja prvih občin v letu 1994; stroka in ustavno pravna komisija sta raje spreminjali člen v ustavi, kakor pa postavili drugi nivo upravljanja v korist uporabnika, državljana. Prav tako ne preseneča, da se s problemom ustanavljanja drugega nivoja upravljanja v državi ukvarjajo ljudje, ki po svoji strokovnosti (nihče ne odreka strokovnosti nikomur, zavedati se je treba, da upravljanje more razumeti samo človek upravne stroke) ne sodijo v okvir upravne stroke. Zgodovinska izkušnja in primerjalno upravni zgledi sodobnega evropskega prostora urejanja prostora, nazorno pričata o avtoritarnem načinu odločanja v korist uporabnika uprave. Avtoritarnost izključuje korektnost. Ob tem se je potrebno zavedati, da je uradnik upravnega organa zavezan pravilom, ki jih je postavil zakonodajalec in v tem primeru uradnik postaja servis delovanja države in ne politične inštrumentalizacije. V samem prispevku bo bralec zaman iskal razloge za sklop zakonov, predvidenih za sprejem v državnem zboru, more pa pričakovati odgovore na vprašanja, ki jih je v prostor postavila zgodovinska upravna izkušnja in na osnovi katere se skuša obnoviti oz. dati mesto tistemu, ki je še vedno latentno prisotno, kljub stoletnemu vakuumu poimenovanj in vprašanju regionalnih središč posebnega pomena, kakor jih poznajo in delujejo v provenienčno sorodnem prostoru. Zgodovinska izkušnja, od staro orientalskih mezopotamskih in egipčanskih kultur, preko antike, zgodnjega srednjega in poznega veka, vse do danes kaže, da so se upravljavci zavedali, da si je treba sistematično prizadevati za razvoj prostora. Sistematična skrb za infrastrukturo, ki niso samo ceste temveč tudi izobraževanje, kultura, skrb za zdravje, učinkovit upravni servis, ki more spodbujati gospodarsko rast, mora že v osnovi biti kulturna (Brokhaus, Landesausbau, str. 74, 11. zvezek, leto 1976). Na osnovi tega zgodovinskega izkustva je nastala "kultura upravljanja" – osredotočena na percepcijo, pričakovanja in stališča, osredotočena na področje upravljanja, na upravno kulturo kot slog politike ali "politični slog", ki ga moremo razumeti kot manifestacijo kulturnih praks in te morajo biti nestrankarske, če se želimo izogniti strankarski inštrumentalizaciji administracije. Zgodovinska izkušnja Po prvi svetovni vojni sta na območju Avstro-ogrske monarhije nastala dva upravna sistema. Sistema sta bila urejena z zakonodajnim delovanjem državnega zbora Nemške Avstrije (Deutsch Österreich), v okvirih sedanje Republike Avstrije in Narodne vlade za Slovenijo v okvirih sedanje države Republike Slovenije, takrat vrhovne oblasti države Slovencev, Hrvatov in Srbov (1918). Teoretiki govorijo o dveh novih pravnih sistemih na skupnem izhodišču določene pravne kulture (Herberger M., 1978, stolpec 1368, HRG II.), rezultat vsega je "pravno urejena" in "dejansko konstituirana" država. Vprašanje je samo, koliko so se posamezniki oz. skupnost poistovetili s stanjem, ki je nastopilo na novo. Izkušnja, kot jo lahko spremljamo zadnjih sto let, od konca prve svetovne vojne naprej, kaže, da je pravna kultura, ki je bila posledica alpsko habsburškega upravnega vpliva in s katero se večina ljudi še danes poistoveti, ostala in novotarije kljub različnim upravnim posegom in delitvam, niso prijele. Jedro novonastalega kulturno jezikovno enotnega upravnega prostora je bila nekdanja dežela Kranjska, katere vlado je zamenjala Narodna vlada za Slovenijo (Razglas Narodne vlade, Uradni l. Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 1, letnik I., 4. november 1918), h kateri pa so bila pridružena območja posameznih dežel, ki so ostale, skladno z načrtovanimi pogodbami (Trianonsko za Madžarsko, St. Germainsko za Avstrijo in Rapallsko za Italijo) znotraj meja novo nastale države. Kakor izhaja iz Razglasa Narodne vlade, št. 111, Ur. l. št. 11, letnik I., 21. november 1918, so bila priključena ozemlja nekdanji deželi Kranjski še ozemlja Goriške, slovenski del Istre, mesto Trst z okolico, Štajerske in Koroške, kolikor so bila del države SHS. Zanimivo je, da se delitve, ki so sledile, in jih skušajo posamezni strokovnjaki še danes vsiliti, zelo zgovorna po poimenovanjih statističnih regij, zato predlogi poimenovanj pokrajin mimo tega vidika ne "primejo". Morda je odgovor v ugotovitvi zgodovinarja in politologa Bidermanna iz časa cesarja Jožefa II., ki je prav tako želel ukiniti zgodovinska imena dežel, da so imena dežel generirana v genih deželanov. Kje iskati razlog za identifikacijo? Zgodovina jih daje na pretek. Že Capitulare de villis et curtis imperialis Karla Velikega iz devetega stoletja nam lahko zadostuje, ali pa že, če gremo samo stoletje in pol nazaj do cesarja Franca Jožefa avstrijskega, ki je leta 1849 v manifest pred razglasom oktroirane ustave zapisal, da z ustavo postavlja temelje močne oblasti, postavljene na pravu in redu. V prvi vrsti je svoboda posameznika, le-tej sledita svobodna občina in dežela. Uprava mora biti daleč od centralizma in razdrobljenosti, biti mora varčna in ne na škodo državljanov, državljanom pa dostopna in zavarovana z zakonodajo (Cesarski manifest – Kaiserliches Manifest vom 4. März 1849, Nr. 149 RGBl, I. 1849 - https://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&datum=18490005&seite=00000148). Zgodovina oblikovanja prostora govori o različnih fazah nastajanja in oblikovanja ekonomsko-politične, religiozne in kulturno-jezikovne krajine. V obdobju Karla Velikega so južno mejo oblikovale mejne krajine Vzhodna, Karantanska, Podravska, Savinjska, Kranjska, Istrska, Furlanska in Veronska. Znotraj mejnih krajin so bile grofije Steyr, Aniška, Eppensteinska, Leobenska, Muriška in Pitenska ter Vojvodina Koroška. Pogodbe med mejnimi grofi in grofi ter plemstvom so v desetem in enajstem stoletju izoblikovale dežele, ki so po imenu in večinoma tudi obsegu ostale identične do danes: grofija Steyr je postala kronovina oz. dežela Štajerska, Kranjska krajina je postala kronovina oz. dežela Kranjska, Vojvodina Koroška je postala kronovina oz. dežela Koroška, najkasneje se je izoblikovala dežela Goriška in mesto Trst. Pri tem se je dežela Kranjska delila še na manjše entitete, ki so se obdržale: Gorenjska, Dolenjska in Bela krajina, Notranjska. Vse dežele so za potrebe obrambe v času turških vpadov razdelili na okrožja in tako je imela dežela Štajerska pet (Judenburško, Bruško, Graško, Mariborsko in Celjsko okrožje), dežela Kranjska tri (Ljubljansko, Novomeško in Postojnsko okrožje), dežela Koroška dve (Beljaško in Celovško okrožje) in Goriška eno (Goriško okrožje) s svobodnim mestom Trst (stanje 1794. leta – gl. ilustracija, dostopno, splet: https://sl.wikipedia.org/wiki/Notranja_Avstrija#/media/Slika:AvI_Provinz_Innerösterreich.jpg). Zgodovinsko sliko slovenskega kulturno-jezikovnega prostora zaključujeta še dela, ki sta bila del Madžarskih dežel Železno in Zala, s skupnim imenom Prekmurje. Skladno z omenjenim, bi mogli zarisati zemljevid države z ozemlji zgodovinskih dežel (gl. ilustracija, dostopno na spletu: http://www.grboslovje.si/dezele.php). Po letu 1918 v slovenskem kulturno-jezikovnem prostoru ni nobene upravne ureditve, ki bi kakor koli spominjala na zgodovinsko ureditev prostora. Prvič se pojavijo posamezna zgodovinska imena v poimenovanju statističnih regij, kar pa ni dosledno upoštevano in sedaj pri oblikovanju predloga pokrajinske ureditve, ki je v razpravi in vsaj po analogiji odstopa od 9. člena Zakona o lokalni samoupravi, ki za poimenovanja predvideva tudi zgodovinsko komponento. Mesta s posebnim statusom v predlogih ustanovitve Pokrajin Predlogi zakonov ustanovitve pokrajin, ki so v razpravi, predvidevajo ustanovitev deset pokrajin in dve oz. potencialno tri mesta s posebnim statusom. Poseben status, po vzoru glavnih mest v Evropi, pripada glavnemu mestu Ljubljana (podobno Dunaj, Berlin, Amsterdam, ...). Leta 2006 pa so na Univerzi v Kasslu začeli razvijati idejo o mestih s posebnim statusom, ki pa ni glavno mesto, temveč kakor so sami imenovali idejo – mesto s posebnim statusom ali regiopolis ("regio" in "polis" – pokrajina in mesto – pokrajinsko središče ali kakor so ga imenovali v Kasslu: mlajša sestra glavnega mesta: a smaller sister of the metropolis). Kolikor velja, da število prebivalcev glavnega mesta presega 100.000 (Ljubljana 295.000), in je uveljavljen pojem za znanstveno, politično, gospodarsko in kulturno središče z zaledjem ter prestavlja pozitiven dejavnik v svojem okolju. Vsako mesto ne more biti glavno, to nam je jasno, kljub temu imamo v naši državi vsaj dve mesti, ki izpolnjujeta kriterij 100.000 prebivalcev in sta uveljavljeni znanstveni, politični, gospodarski in kulturni središči z zaledjem. To sta zagotovo Maribor in ob upoštevanju dodatnega kriterija – pogodbena zveza mest (Koper, Piran, Portorož) – bi ta kriterij potencialno izpolnjevalo mesto Koper. Kriteriji za pridobitev statusa "mesto s posebnim statusom", tako prof. Jürgen Aring in prof. Iris Reuther, so, da ne sme biti del glavnega mesta ali regije, s katero je glavno mesto povezano, število prebivalcev, razvojno-inovativen potencial (univerzitetno in gospodarsko središče) in razdalja zaledja do mesta s posebnim statusom od 50 do 75 km ter drug povezovalen element. Od ideje do njene uresničitve, tako poročilo Univerze v Kasslu, je preteklo osem let (2006 do 2014), s tem, da so uspeli vzpostaviti mrežo pokrajinskih mest s posebnim statusom po vsej Nemčiji (https://web.archive.org/web/20150726210231/http://www.regiopole.de/en/home/). Kako izgleda status in kakšen bi mogel biti glede na idejo decentralizcije Danes imamo močno centralizirano državo, utemeljeno v Ustavi in željo po tem, da državo decentraliziramo. Žal, vsaj tako se zdi, bi posamezniki želeli administrativno decentralizacijo strankarsko inštrumentalizirati, kar je v nasprotju z doktrino upravljanja, ki pravi, da smo ljudje mrežno usmerjena vrsta – omrežja, ki nas povezujejo, so nas definirala (Tom Wheeler, From Gutenberg to Google. The History of Our Future, Washington D. C., 2019). Navedeni avtor pravi, da so se prvotna človeška družbena omrežja oblikovala za izkoriščanje naravnih danosti, sledila so omrežja znanja in z njimi povezana ekonomska upravičljivost ter distribucija tega. V Wheelerjevi monografiji zasledimo zanimive grafe, eden ponazarja strogo centralizacijo, drugi možnost razširjene decentralizacije. To poimenuje mrežna revolucija, saj iz linearnega nastane nov nelinearen sklop, ki izključuje monopol, ki ruši ustaljene ekonomske in vedenjske stalnice. Novo omrežje, decentralizacija, ne samo da omogoča, temveč tudi spodbuja gospodarsko rast, slednjo pa omogoča izmenjava informacij, ki jo ponazarja tretji graf – mreženje, kar bo prinesla digitalizacija upravljanja. Nove tehnologije, s katerimi spreminjamo načine povezovanja, so od Gutenberga, ki je zgradil prvo informacijsko mrežo (centralizirana država pred 30 leti), do informacij, ki so se razdelile na manjše dele (decentralizacija 2021-2029) in digitalizirano omrežje - distribucija (distribucija 2021 ∞), prinesle gospodarski razvoj in blaginjo izven centra. Objavljeni graf – centralizacija, decentralizacija in distribucija natančno ponazarjajo tisto, kar je nujno v zavedanju potrebe po reorganizaciji Ustave, ki mora upoštevati poleg državne uprave še regionalno in komunalno. Delovanje pokrajin in občin je odvisno od zakonodaje države, zato financiranje pokrajin in občin ne more mimo zakona, lahko pa tako pokrajina kot občina prenesejo državo na nižji nivo. Paul Baran, "On Distributed Communications: I. Introduction to Distributed Communications Networks," Memorandum RM-3420-PR (Santa Monica, Calif.: RAND Corporation, August 1964.) Sklep Glede na povedano, je mogoče zaključiti, da so predlogi zakonov v razpravi, nujni z več razlogov: centralizacija je preživeta v vseh tehnologijah, tako tudi v tehnologiji upravljanja, saj se od upravljavca zahteva informiranost o stanju o katerem odloča z avtoriteto; decentralizacija prinaša ekonomski napredek, zato je nujno potrebno zavedanje upravne kulture; zgodovinska izkušnja potrjuje tezo, da je identifikacija s prostorom nujno povezana z ekonomsko zgodovino prostora; pospeševanje razvoja bo mogoče le s pospeševanjem distribucije (in če bomo omogočili, digitalno obdobje namreč prav to omogoča), kjer bo uporabnik lahko ostal na mestu izvora – prostor vhodne in izstopne dejavnosti. Za zaključek bi bilo dobro premisliti o pomenu upravnega prava in upravne kulture. Kolikor velja, da je upravna doktrina dvopolna, kakor pravi Schmidt-Assmann, je državljanu treba zagotoviti izpolnjevanje njegovih pravic, upravo pa z instrumenti prava tako opremiti, da bo mogla svoje naloge učinkovito izpolnjevati (zakonodaja, pravni instituti, postopkovne in organizacijske oblike upravljanja; Eberhard Schmidt-Assmann, Das allgemeine Verwaltungsrecht als Ordnungsidee. Grundlagen und Aufgaben der verwaltungsrechtlichen Systembildung, Heidelberg 2006.) Razmislek na mestu - si upa politika prevzeti odgovornost za negativno upravno kulturo? izr. prof. dr. Borut Holcman na Univerzi v Mariboru ter član ožje Strokovne skupine DS za pripravo pokrajinske zakonodaje

Mon, 3. May 2021 at 15:03

57 ogledov

Posvet o položaju študentov v Sloveniji
Posvet o položaju študentov v Sloveniji v organizaciji Državnega sveta RS in Študentske organizacije Slovenije (ŠOS). Udeležence je nagovoril predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca in opozoril, da je znanje edini osnovni kapital za napredovanje družbe in gospodarstva. Če najprej za oris pogledamo številke, lahko vidimo, da se je število študentov v Sloveniji od leta 2009 do letošnjega leta zmanjšalo s 115.000 na dobrih 75.000. Velik del zmanjšanja študentske populacije je šel na račun upravičene regulacije, to je omejevanja izkoriščanja statusa študenta, kar se je doseglo tudi z uvedbo centralizirane evidence v visokem šolstvu ter onemogočanjem zaporednega vpisovanja in brezplačnega študija brez njegovega zaključka. Tako se je sicer resda zmanjšal pritisk na državni proračun, a kot opozarjajo razpravljalci na tem posvetu, se je poleg števila študentov krčila tudi štipendijska politika. Zmanjšalo se je število podeljenih štipendij, nižja je bila tudi njihova povprečna višina. Število študentov v Sloveniji se je od leta 2009 do letos zmanjšalo s 115.000 na dobrih 75.000. Velik del zmanjšanja študentske populacije je šel na račun upravičene regulacije, to je omejevanja izkoriščanja statusa študenta," je na posvetu dejal Kovšca. S tem se je po njegovih besedah sicer zmanjšal pritisk na državni proračun, a se je krčila tudi štipendijska politika, povečevali so se vpisni in drugi skriti stroški. Tudi bivanje v izobraževalnih središčih je postalo dražje," je med drugim uvodoma poudaril predsednik Državnega sveta RS Alojz Kovšca .Opozoril je tudi na povečevanje gmotnega razkoraka med študenti in zmanjševanje obsega študentskega dela ter se zavzel za proaktivno delovanje in iskanje rešitev za izboljšanje položaja študentov. Izrazil je veselje, da je ŠOS pripravila predlog zakona za urejanje položaja študentov, ki naslavlja različne problematike, s katerimi se mladi danes srečujejo. Na nenehno poslabševanje socialnega in ekonomskega položaja študentov v preteklem desetletju je opozoril tudi predsednik ŠOS Andrej Pirjevec. "Obstoječe izobraževalne in socialne politike države ne zagotavljajo brezplačnega terciarnega izobraževanja slovenskim študentom, kot to deklarativno določa veljavna zakonodaja," je dejal. Poudaril je, da je epidemija covida-19 stanje le še poslabšala. Po podatkih raziskave Evroštudent VI slovenski študent 40 odstotkov sredstev za bivanje in študij prejme od družine, prav toliko ga sam zasluži z delom in le dobrih 10 odstotkov prejme iz naslova štipendijske politike. Ponudba študentskega dela je namreč upadla za do 90 odstotkov, obenem pa se je študij preselil v digitalno okolje in mladi so izgubili socialni stik s svojimi vrstniki. Po mnenju Andreja Pirjevca sta se obstoječi socialni krizi pridružili še zdravstvena in psihološka stiska, v kateri so se znašli študenti. ŠOS je ukrepe za zajezitev širjenja virusa ves čas podpirala, vendar tudi opozarjala na sistemske težave, s katerimi se srečujejo mladi. Vir slike: unsplash.com

Mon, 3. May 2021 at 14:56

52 ogledov

Izredno o predlogu veta na zakon o vodah
Državni svet je na 22. izredni seji na predlog Interesne skupine negospodarskih dejavnosti obravnaval predlog odložilnega veta na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (EPA 1634-VIII). Zakon je Državni zbor sprejel na 67. izredni seji 30. marca letos, državni svetniki pa so predlog odložilnega veta s 14 glasovi za in 19 glasovi proti zavrnili. Po mnenju predlagatelja je bil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1G), EPA 1634-VIII sprejet brez strokovne obravnave, ki bi omogočila tehten razmislek o ključnih posegih na področju varstva voda in bi v javni razpravi zanje pridobila tudi širše družbeno soglasje. Zakon v 2. členu (spremenjen 37. člen) določa, da se na vodnem in priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer med drugim dopušča tudi gradnja objektov, ki se skladno s predpisi, ki urejajo gradnjo objektov, razvrščajo med enostavne objekte, ter gradnja objektov v javni rabi v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. S tem se je razširila možnost posegov na vodna in priobalna zemljišča ter na območja presihajočih jezer. Zakon namreč odpira vrata množični gradnji objektov v javni rabi po veljavni gradbeni zakonodaji, ki bi jih bilo po novem možno graditi le z izdajo vodnega soglasja Direkcije RS za vode in mimo prostorskega načrtovanja s področja upravljanja voda. Posegi so bili doslej mogoči le na stavbnih zemljiščih znotraj naselij, sedaj pa jih je zakon razširil tudi na vsa ostala naravna vodna zemljišča celinskih voda in na priobalna območja, ki so v skladu z veljavno zakonodajo definirana kot naravno vodno javno dobro in so pomembna za ohranitev, varstvo in izboljšanje kakovosti okolja. To lahko privede do nepopravljive škode za pitno vodo, ekosisteme in zdravje ljudi po vsej Sloveniji in je v nasprotju z ustavnimi pravicami iz 70.a in 72. člena Ustave RS in dolžnostjo Slovenije, da ravna v skladu s 4. členom Vodne direktive, še posebej 7. točko, ki jasno in nedvoumno izpostavlja pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je poslabšanje stanja podzemne ali površinske vode dovoljeno. Gre za razširitev možnosti gradnje, ki je bila do sedaj prepovedana. Nova ureditev predstavlja nevarnost poslabšanja površinskih voda po celotni Sloveniji. Ustavni pravici do zdravega življenjskega okolja in pitne vode pa sta v kontekstu te spremembe povsem zapostavljeni. Taka rešitev dejansko izenačuje priobalna in vodna zemljišča z drugimi vrstami zemljišč, za katera je sicer treba pridobiti vodno soglasje, ter tako odpravlja posebno varovalno vlogo tovrstnih zemljišč, da ščitijo površinska vodna telesa s kopnega. S tem, ko bi vodna in priobalna območja izgubila poseben status s svojo varovalno in ekosistemsko vlogo, saj gre za naravne habitate z visoko biodiverziteto, ki nam z vodnimi in obvodnimi ekosistemi zagotavljajo kakovostne, varne in zanesljive vodne vire, bi s posegi na ta območja občutno povečali tveganja za onesnaževanje površinskih in z njimi povezanih podzemnih vodnih teles, ki so glavni viri naše pitne vode.  Pristojna Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj ter Interesna skupina lokalnih interesov sta obravnavali predlog odložilnega veta in sprejeli sklep, da ga ne podpirata.  Po mnenju ministra za okolje in prostor mag. Andreja Vizjaka predlog odložilnega veta temelji na trhlih in zavajajočih temeljih. Kot je pojasnil v razpravi ne drži, da novela zakona o vodah razširja možnost gradnje na priobalnem zemljišču, velja nasprotno. Vlada po novem ne more več z uredbo posegati v to, kar pa je počela v preteklosti. Prav tako ne drži, da bo po novem poseg možen zgolj na podlagi vodnega soglasja brez upoštevanja gradbene zakonodaje. Ključen pogoj za poseg je urejeno gradbeno dovoljenje, je v pojasnilu izpostavil minister Vizjak. Poleg navedenega so državni svetniki prisluhnili zagotovilom ministra tudi v kontekstu, da se primarno z novelo želi čimprej aktivirati nujno potrebna sredstva za vzdrževanje vodotokov, in da je v postopkih lahko vključena zainteresirana javnost. Državni svetnik Miroslav Ribič je v podporo odložilnemu vetu predlagal dodatni amandma, saj ga skrbi, da bo povečanje gradnje zaradi zasebnega interesa na priobalnem pasu imelo negativne okoljske posledice. Na podlagi predstavljenih argumentov v razpravi je Državni svet predlog odložilnega veta na novelo zakona o vodah zavrnil s 14 glasovi za in 19 glasovi proti. Foto: Milan Skledar / Skledar TV

Mon, 3. May 2021 at 14:50

114 ogledov

Kovšca nagovoril udeležence posveta o duševnem zdravju
Višja strokovna šola za kozmetiko in velnes Ljubljana je letos že tretje leto zapored organizirala mednarodni velnes kongres, ki je sicer zaradi razmer potekal na daljavo. Predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca je tudi letos nagovoril več kot 300 udeležencev, ki so zaradi slabih epidemioloških razmer, kongres spremljali prek videa na daljavo. Letošnji kongres, ki poteka pod naslovom Duševni velnes kot izbira za dobro počutje, je bil razdeljen na dva dneva, udeleženci pa so lahko prisluhnili kar 32 predavateljem. Uvodni pozdravni nagovor je imel predsednika Državnega sveta RS Alojz Kovšca, ki je poudaril, da smo v preteklih letih veliko pozornosti namenjali fizičnemu zdravju in izgledu in da se lahko strinjamo, da je gibanje ključno za zdrav in uravnotežen življenjski slog. Ob tem se je vprašal. kako naj te potrebe zadovoljimo in spodbujamo v času strogih omejitev, zaprtih telovadnic ter igrišč, saj nam izzivov za naše zdravje nikoli ne zmanjka. Kot družba smo dolžni ukrepati tenkočutno in solidarno z vsemi našimi člani oz. sopotniki, zlasti v krizi, je še poudaril v svojem nagovoru. Foto: Milan Skledar / Skledar TV

Mon, 3. May 2021 at 14:45

65 ogledov

Kljub podpori dvigu prispevkov za socialno varnost komisija izrazila zaskrbljenost o posledicah za gospodarstvo
Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je obravnavala predlog novele Zakona o prispevkih za socialno varnost, ki jo je predlagala skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Luko Mescem, kot zainteresirana komisija. Komisija je predlogu za postopen dvig prispevne stopnje delodajalcev za pokojninsko in invalidsko varstvo na 12,05 % do 2025 izrekla podporo. Kljub temu je bilo v razpravi opozorjeno na nujnost izvedbe predhodnih poglobljenih analiz učinkov predlagane spremembe na gospodarstvo, ki je v času epidemije covid-19 že tako obremenjeno, po drugi strani pa je bilo opozorjeno na to, da je bil ukrep znižanja prispevne stopnje delodajalcev za PIZ v 1996 načrtovan zgolj kot začasni ukrep, katerega ustreznost bi kazalo na podlagi socialnega dialoga ponovno pretehtati. Foto: Milan Skledar / Skledar TV

Mon, 3. May 2021 at 14:38

46 ogledov

Zainteresirana komisija predlagala amandma za črtanje »socialne kapice«
Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je Predlog zakona o debirokratizaciji obravnavala kot zainteresirana komisija in ga podprla, obenem pa sprejela sklep, da predlaga amandma za črtanje 40. člena predloga zakona (uvedba t. i. socialne kapice), saj je večino razprave namenila prav navedeni, po oceni večine članov komisije, neprimerni določbi, ki je sistemske narave in bi se jo moralo urejati v okviru reform pokojninskega in zdravstvenega sistema in ne v predlogu zakona tehnične narave. Komisija se je v obsežni razpravi posvetila tudi določbam glede vročanja upravne pošte po e-pošti (podan je bil predlog za uvedbo posebnega e-poštnega naslova vsakega državljana za komunikacijo z državo), predlagani ukinjeni obvezi tiskanja računov v primeru plačila s kartico, spremembam glede registracije glavne in pomožnih dejavnosti posameznega gospodarskega subjekta, predlagala, da se uradnikom na ključnih mestih da več pristojnosti vsebinske presoje in odločanja, brez pretiranega zakonskega ali podzakonskega specificiranja vsake najmanjše poteze v postopku, saj slednje preprečuje bolj življenjsko odločanje v posameznih primerih. Podprla je tudi nadaljnjo digitalizacijo posameznih družbenih sistemov (tudi zdravstva), ki ima prav tako lahko velik pozitiven vpliv na debirokratizacijo države. V predloženem zakonu je komisija prepoznala prve pomembne korake k zastavljenim ciljem razbremenitve države in posameznikov na način, da bodo posamezni segmenti v državi delovali preprosteje, a hkrati bolj učinkovito in do posameznika prijazno. Vir slike: unsplash.com

NAJBOLJ OBISKANO

Pokrajine – srednji nivo upravljanja