Igor Antauer je državni svetnik, ki že dva mandata zastopa interese delodajalcev, predvsem mikro in malih. V VI. mandatu je vodja Interesne skupine delodajalcev.
Igor Antauer
Vpr.: V Sloveniji vlada vsesplošno mnenje o preveliki davčni obremenjenosti dela kot kapitala. Vidne posledice so po zato njun »beg«, pri čemer gre verjetno za dve plati ene in iste problematike. V Državnem svetu smo imeli konec avgusta letos na temo bega možganov odmeven posvet. Pojav je močno povezan s spremembami v gospodarstvu in dolgoročno vpliva na razvoj celotne družbe, saj bežijo predvsem ljudje, ki ustvarjajo dodano vrednost. Sta naša država in tudi naše gospodarstvo naredila dovolj, da se ta trend zaustavi?
Pri kapitalu je situacija taka, da ta pravzaprav ne beži, ampak k nam prihaja in kupuje že formirana podjetja s formiranim trgom in produkti, medtem ko greenfield investicij skorajda ni. Ko pa gre za beg možganov, gre pri tem za dva problema. Prvi je, da je delo pri nas v primerjavi z drugimi evropskimi državami obdavčeno nadpovprečno in progresivno, drugi problem pa so razvojne možnosti posameznikov. Plača je sicer eden od motivov, a ne glavni razlog za odhod. Pomembnejši je občutek, da so drugje večje razvojne možnosti v smislu izobrazbe in napredovanj. V resnici gre za kompleksno vprašanje. Pri nas je izobraževanje financirano z nacionalnimi sredstvi, večinoma z davki. Vsaka delovna visokokvalificirana oseba, ki odide na delo v tujino, in vsak »izvoz« takega delavca, pomeni slovensko investicijo v tujo državo. Tako npr. zdravnik s specializacijo po nekih ocenah stane družbo približno 300.000 evrov. Že pred leti sem kot član svetovalne skupine evropske komisije za delavce migrante izzval nekatere kolege, da bi sprožili vprašanje o uvedbi vaučerjev za »nakup« visokokvalificiranih strokovnjakov in na tej podlagi plačilo odškodnine državi, ki je tako osebo izobrazila. Ko smo pobudo naslovili na komisijo so bili proti takemu sistemu predvsem Nemci, Francozi, Nizozemci in Angleži. Dejstvo pa je, da ne gre le za odliv možganov temveč tudi kapitala, ki je bil investiran v nekoga, ki se je leta in leta izobraževal. Seveda strokovnjakom ne moremo preprečiti odhoda, saj bi bilo to neustavno in proti človekovim pravicam, a zahteva, da bi nekdo plačal oz. vrnil družbi to, kar je v njega investirala, je lahko neka rešitev. Ker pa je to vendarle nekakšna grožnja, bi bilo pri reševanju tega problema bolje prvenstveno izhajati iz vprašanja, kakšen je odnos do teh ljudi in kako jim omogočiti prosperiteto, tudi kadrovsko napredovanje doma. Tukaj vidim velik problem tudi v tem, da Slovenija spada med tiste države, ki kažejo po anketi OECD najmanjšo željo po vseživljenjskem učenju zaposlenih, in sicer manj kot 20 %, kar je zelo skrb zbujajoče.
Vpr.: Naše gospodarstvo se sooča s pomanjkanjem kompetentnih kadrov. Kot ste izpostavili v enem od svojih vprašanj oz. pobud v Državnem svetu, bi si v marsičem lahko pomagali tudi s poenostavitvijo birokratskih postopkov.
Birokratske ovire v najožjem pomenu besede niso razbremenitev davkov. Naši delavci v relativno primerljivih bruto plačah dobijo neto bistveno manj in tu je problem predvsem za kadre v višjih kategorijah, kjer pridejo nato pri dohodnini skoraj na 52 odstotkov. Tu je verjetno vprašanje, kako je s socialno kapico, dejstvo pa je, da država v pokojninsko blagajno, ker se ne zbere dovolj denarja, doplačuje med 800 milijoni in milijardo 200 milijoni evrov, zdravstvena blagajna je tako ali tako na meji rentabilnosti, z zakonodajo o dolgotrajni oskrbi pa se bojim, da se bo to razmerje le še poslabšalo. Že v 80-ih letih prejšnjega stoletja smo v okviru posebne komisije, ki jo je vodil prof. Ude, takratni minister za zakonodajo, v detajle analizirali, kje vse bi bilo mogoče zmanjšati birokratske postopke. Vendar so bili to časi, ko še nismo poznali digitalizacije. Danes pa, ko se nahajamo v dobi digitalizacije, menim, da smo šli v popolnoma napačno smer, to je v digitalizacijo, ki je bila sama sebi namen, namesto da bi bila uporabniku v korist. V nekakšni gonji, da bi pokazali koliko računalnikov in pripadajoče opreme imamo, koliko kilometrov optičnih kablov smo napeljali smo pozabili, da je digitalizacija zgolj orodje uporabnikov. Ne samo v gospodarskih procesih, temveč tudi v javni komunikaciji. Bili smo preprosto nepripravljeni, brez kakršnegakoli strateškega koncepta. In srž problema pri poenostavljanju vseh birokratskih postopkov, od zdravstvenih, šolskih, socialnih itd. je prav v tem, da še vedno nimamo integralnega informacijskega sistema. To, kar imamo, so parcialne rešitve. Zaradi nekompetentnosti kupca (javnih institucij) in nestrateškega razmišljanja uspejo ponudniki IT storitev marsikdaj podtakniti rešitve, ki niso celovite. In jasno je treba povedati, da po nekaterih podatkih naša javna uprava v najširšem smislu porabi na leto zgolj za vzdrževanje informacijskih sistemov 100 milijonov evrov, ob tem pa ti še vedno ne dosegajo povezljivosti, ne dosegajo enakega upravljanja, ne dosegajo informacijskih standardov, ki bi bili uporabni pri vseh. Od Davčne uprave, Zavoda za zdravstveno zavarovanje, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstvenih domov, zdravnikov, socialnih pravic itd. In to je tisto, kar nas ovira pri razvoju. Gre za zadovoljevanje dnevnih zahtev in potreb prebivalcev in vseh drugih, ki pri nas delajo in živijo. Kaj bo torej prinesla zakonodaja o debirokratizaciji? Ta se nanaša predvsem na problematiko, vezano na davčne postopke. Tudi Zakon o delovnih razmerjih je zapleten. Povsem dobro ima sicer urejene pravice, a te pravice so tako nestandardne, da kadrovski delavci ali pa mikro in mali podjetniki, ki jih je skoraj 99 %, ne vedo, kakšen bo končni izid, saj so postopki zapleteni in zelo težko izvedljivi. Ureditev bi morala biti preprosta za uporabnike. Tako bi delodajalec in delavec natančno vedela, pri čem sta in kaj morata storiti, če nekdo krši zakonodajo. Vsekakor pozdravljam vsak poskus debirokratizacije, vendar je dejstvo, da je Zakon o debirokratizaciji usmerjen bolj v davke, čeprav so se nekateri postopki, predvsem kar zadeva področje okolja, ki so bili zelo rigidni, že popravili. Debirokratizacija mora biti trajna naloga, mora biti proces in ne le ena od nalog neke posamezne vlade.
Vpr.: Dobro leto smo priča novi resničnosti sveta, ki jo kroji epidemija covid-19. Postavila nas je pred mnoge nove izzive. Kako razumete ta čas?
S covidom in ostalimi epidemijami se bomo morali spopadati tudi v bodoče. Morali se bomo navaditi živeti na ta način, morali bomo zmanjšati entropijo na tem področju predvsem v smislu, da bomo morali začeti poudarjati, da je skupno dobro in javna svoboda pomembnejša od svobode posameznika. Covid-19 nam je na nek način pokazal »golo kožo«, nas ustavil v točki, ko nihče nikomur več ne verjame, ko je vse le zadeva trenutnih odločitev, brez jasnih strategij in vztrajanja pri teh strategijah. Če ne vztrajaš pri strategijah oziroma jih ne popraviš, ko gre kaj narobe, bodo tisti, ki so rojeni »egoti« iskali načine, da se teh strategij ne bodo držali. In človeška narava je žal pač taka. Zato mora tisti, ki je močnejši, in to je v tem primeru država, takega posameznika prepričati. In če ga ne more prepričati na podlagi izmenjave mnenj, da je s tem kršena svoboda drugih, je treba preprečiti, da postane svoboda odločitev posameznika.
Vpr.: V Državnem svetu se srečujejo interesi delodajalcev in delojemalcev. Velikokrat slišimo, kako eni in drugi opozarjate na pomen socialnega dialoga med partnerji. Kako v Državnem svetu sodelujete delodajalci in delojemalci?
V Državnem svetu delojemalci in delodajalci sodelujemo bistveno bolje kot na Ekonomsko-socialnem svetu (ESS). Seveda je jasno, da tam, kjer so interesi diametralno različni, sodelovanja ni, ker seveda vsak poskuša uveljaviti svoje interese, tj. interese tistih, ki jih zastopa. Vendar pa se v Državnem svetu, ko gre za splošna vprašanja delovanja države pa tudi nekatera, ki se tičejo trga dela in delovnih razmerij, lažje uskladimo, kot smo se usklajevali v času, ko sem bil še sam član ESS. Tako da mislim, da bi bilo dobro, če bi prenesli dobre izkušnje iz dela Državnega sveta tudi v delo ESS. Moje izkušnje iz sodelovanja v ESS tudi kažejo, da se je država postavljala v vlogo nekega arbitra, kar je posledično povzročilo nezaupanje med delojemalci in delodajalci. Nekatere rešitve, ki so šle v škodo delodajalcev, so bile dogovorjene celo »na ulici« oziroma bile pospremljene z nekimi obljubami in šle tudi mimo socialnega dialoga. Gradnja zaupanja je zagotovo dolgotrajen proces, medtem ko zaupanje lahko izgubiš ekstremno hitro, praktično v nekaj minutah.
Vpr.: Letos praznujemo 30. letnico nastanka naše samostojne države. Sanje mnogih državljanov ob osamosvojitvi so bile, da bi naša država postala nekakšna mala Švica na robu Balkana, država uspešnega gospodarstva in visokega standarda državljanov, skratka blagostanja za vse. Kako ocenjujete prehojeno tridesetletno pot kot gospodarstvenik in kako kot državljan?
Kot gospodarstvo smo nekaj zadev v tem času zamudili. Zamudili smo jih predvsem z divjo privatizacijo, zamudili smo jih s tem, ker v nekem vmesnem obdobju nismo imeli jasnih strateških usmeritev kaj je tisto, kar bomo podpirali in promovirali, predvsem pa smo zamudili priložnost pri tako imenovanih greenfield oz. začetnih investicijah. Pri nas imamo v glavnem večino investicij na področju odkupa že obstoječih podjetij, ki so si že ustvarila svoje ime, svoj imidž in svoje trge. Izpostavljam primer Magme, ki je ena redkih greenfield investicij v Sloveniji. Menim, da smo se neustrezno obnašali. Po eni strani nas je bilo strah in ne bi radi spustili tujcev ali kapitala v državo, po drugi strani bi pa radi živeli dobro, a žal to v globalnem svetu ne gre, saj smo tudi mi del globalnega sveta. Pri »mali« Švici pa je šlo bolj za pobožne sanje. Mi Švicarji nikoli ne bomo, ker nimamo tako dolge demokratične tradicije. Vendar je dejstvo, da mi naših prednosti, ki nam jih prinaša majhnost, nismo izkoristili. Hoteli smo biti »pametni«, a v podjetništvu predvsem velja tisto, da ni pomembno kako si »pameten«, ampak koliko si uspešen. Uspešnost pa seveda nosi nova delovna mesta, nosi veliko dodano vrednost in s tem tudi blaginjo ljudi. Žal se še vedno nahajamo v fazi, ko skušamo kritizirati tiste, ki so imeli toliko poguma, da so šli na svojo pot, da gradijo svoje gospodarstvo in tvegajo svoj kapital ter svoj čas in tudi svoje zdravje, medtem ko so »heroji« tisti, ki se težko ali celo nočejo zaposliti. To ni pravo sporočilo. Seveda je v vsaki družbi nekaj takih, ki niso zaposljivi in tudi nekaj takih, ki nočejo delati. A vendar bi morali graditi na tistih, ki so uspešni, ki zaposlujejo, ki plačujejo davke in ki na ta način omogočajo plačevanje davkov in prispevkov drugim. Bojim pa se, da nam bo epidemija pustila kar nekaj posledic, vsaj kar zadeva odnose in tudi javni denar. Bojim se, da se prehitro zadolžujemo in prehitro porabljamo denar, epidemije covid-19 pa še ni konec.
Vpr.: In še pogled v prihodnost - kakšno Slovenijo bi si z vaše perspektive želeli videti npr. čez prihodnjih 30 let?
Iskreno upam, da bo Slovenija ostala varna, zelena, ekološko zelo močno ozaveščena, da bo ostala pogozdena, da bo imela zdravo vodo in predvsem, da bomo začeli graditi medsebojno zaupanje in tudi spoštovanje do drugačnosti. Ostajam zmerni optimist.
Najlepša hvala za vaše sodelovanje.