Intervju s predsednikom Državnega sveta gospodom Alojzem Kovšco

Alojz Kovšca je politik, ki ima za seboj bogate večletne izkušnje v vlogi državnega svetnika. V zadnjem mandatu je celo poprijel za krmilo vodenja Državnega sveta. Kot njegov sedmi predsednik je uspel v očeh javnosti v marsičem povečati in izboljšati javno podobo drugega doma slovenskega parlamenta, ki mu nekateri kljub vsemu še vedno pravijo »brezzobi tiger«. Po izobrazbi je diplomirani obramboslovec, prav tako je eden redkih slovenskih urarskih mojstrov, ki se ne ustraši popravila tudi najbolj zahtevnih in skoraj pozabljenih urarskih mehanizmov. V Območni obrtni zbornici Ljubljana-Bežigrad je aktiven že dlje časa, trenutno je njen predsednik. Leta 1991 je kot prostovoljec aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni in bil odlikovan s Srebrno Maistrovo medaljo. Je poročen, oče štirih otrok in dedek že petim vnučkom.

Z njim smo se pogovarjali tik pred odhodom na kolegij predsednika Državnega zbora, kjer je predstavljal zadnjo zakonodajno iniciativo s področja lovstva, divjadi in zaščite živali.

Gospod predsednik, vajeni smo vas v vlogi pobudnika številnih zakonskih predlogov, sprememb, novel in drugih podzakonskih aktov s področja podjetništva in gospodarstva. Tokrat ste prevzeli iniciativo v imenu lovcev, natančneje lastnikov lovskih psov. Nam lahko na kratko predstavite, za kaj pri tem kaj gre?

AK: Z Novelo Zakona o zaščiti živali je zakonodajalec v dobri veri in zasledovanju koristi za živali nasploh, lovskim psom prepovedali loviti. Lovski pes, tako kot vse zveri, lovi s kremplji in ugrizom, izurjen pa je za preganjanje, sledenje in zadrževanje divjadi. To počne z gibanjem, laježem in ugrizom. Po obstoječem Zakonu o zaščiti živali se lovskega psa, ki med lovom ugrizne ali drugače poškoduje drugo žival, v tem primeru divjad, uvrsti med nevarne pse in veterinarsko oceni, v primeru ponovitvene nevarnosti usmrti. Lastnika psa, ki poškoduje drugo žival, država, skladno z zakonom, oglobi. Skratka, zakonodajalec je pozabil upoštevati naravne lastnosti bitja, s katerim sobivamo tisočletja in ga tako dejansko izključil iz lova, najbolj prvinske oblike sodelovanja med človekom in živaljo. Obstoječa zakonodaja tudi prepoveduje uporabo žive divjadi za urjenje lovskih psov. Ob tem dejstvu se mi poraja sarkastična misel, kako matere volkulje svoje mladiče učijo loviti teoretično, ne da bi poškodovali živali, ki bo nekoč njihov plen … Skratka, narava ima svoje zakonitosti in vpletanje človeški čustev ter preslikavanje medčloveških odnosov na odnose med živalmi je napačno ravnanje. Zato sem bil predlagatelj novele zakona, ki zgolj priznava naravni red.

Kako ocenjujete delo Državnega sveta, drugega doma našega parlamenta, ki ga vodite že skoraj polni mandat? Ter seveda, kako gledate na kolege državne svetnice in svetnike? Z mnogimi že več mandatov sedite v skupnih klopeh.

AK: Državni svet se je v tem mandatu srečal z okoliščinami, za katere niso obstajale izkušnje in rešitve iz preteklosti. Soočili smo se s težavnim vladanjem manjšinske vlade premierja Marjana Šarca, katere zakonodajni predlogi dostikrat niso dobili zadostne podpore niti med koalicijskimi partnerji. Posledično so doživeli veliko izglasovanih predlogov za odložilni veto Državnega sveta in neuspehe pri ponovnem glasovanju v Državnem zboru.
Sledila je epidemija Covid-19 in ukrepi za njeno preprečevanje. Državni svet je moral opustiti svojo najpomembnejšo aktivnost – javne posvete, skozi katere smo civilni družbi in strokovnim javnostim doslej na stežaj odpirali vrata v sfero odločanja v zakonodajnih postopkih. To je bil, vsaj po mojem mnenju, največji vpliv epidemije na delo Državnega sveta. Po drugi strani, je bil Državni svet Republike Slovenije med čisto prvimi evropskimi parlamenti, ki smo opravljali plenarne seje in odločali na daljavo. Preudarno smo namreč že ob prvih znakih epidemije prilagodili Poslovnik Državnega sveta in vzpostavili tehnične možnosti za delo na daljavo. S hvaležnostjo in ponosom izpostavljam pripravljenost strokovnih služb ter državnih svetnic in svetnikov za sprejem čisto novih rešitev in sprotno prilagajanje negotovim razmeram.
Nastop vlade Janeza Janše po Šarčevem odstopu in permanentna vladna kriza zaradi minimalne večine v Državnem zboru, sta pred Državni svet postavila nove izzive. Aktualna vlada je uvedla način vladanja z odloki, na katere Državni svet nima vpliva, in s sprejemanjem zakonskih paketov, z medsebojno soodvisnimi določbami. Povrh vsega, so bili ti zakonski paketi praviloma vloženi »pet pred dvanajsto« in je bilo njihovo stopanje v veljavo odvisno od postopka v Državnem svetu. S tem je bil Državni svet »pritisnjen ob zid«. Če zakonskih paketov ne bi hitro potrdili oz. če se ne bi odpovedali vetu nanje, bi prišli v veljavo prepozno, kar bi povzročilo zamujanje protikriznih ukrepov in nezadovoljstvo gospodarstva ter državljanov. Tako so svetniki uporabili »antiveto« - predlog za glasovanje o vetu, z željo, da veto ni izglasovan, z namenom pospešitve zakonodajnega postopka. Del državnih svetnic in svetnikov je takšnemu ravnanju ostro nasprotoval, drugi del ga ni problematiziral. Osebno sem na stališču, da imajo vsebinske rešitve prednost pred formalizmom. Na koncu mandata štejejo rezultati, torej vse, kar smo dosegli in ne, kar nismo.


Z aktivnostjo in sodelovanjem državnih svetnic in svetnikov sem zelo zadovoljen, še bolj pa z njihovim dostojanstvenim vedenjem v Državnem svetu. Seveda smo zelo različni in imamo različne svetovne nazore ter zastopamo različne interese, kar je jasno razvidno iz naših razprav in glasovanj. Nikoli pa nisem imel občutka, da smo si med seboj sovražni. Znamo se obregniti drug ob drugega, vendar v mejah olike in spoštovanja. Z nekaterimi svetnicami in svetniki sem skozi leta sodelovanja razvil tudi osebne navezanosti, ki bodo najbrž ostale tudi po zaključku mandata.
Moram priznati, da sem se od svojih kolegic in kolegov ves čas učil, za kar sem jim zelo hvaležen. Kdor jih ne pozna, si težko predstavlja, koliko znanja in vedenja prinašajo s seboj v svetniške klopi. Menim, da ni vprašanja, na katerega ne dobiš odgovora, če ga nasloviš na pravo svetnico ali svetnika.
V enem stavku zaključim, da sem imel srečo, ker so državne svetnice in svetniki v tem mandatu izjemni.

Kaj menite, da je lažje - biti predsednik 40 državnim svetnikom ali predsednik 90 poslancem Državnega zbora? To vas sprašujem, ker ste se znova aktivno vključili v bitko na skorajšnjih parlamentarnih volitvah kot »nov« obraz v politiki pod okriljem gibanja Povežimo Slovenijo?

AK: Težko rečem, ker nisem bil poslanec Državnega zbora. Okvir pristojnosti predsednika Državnega sveta je precej ozek, vendar tudi ohlapen, zato je ta funkcija izjemna priložnost za vsakega kreativnega in samoiniciativnega politika. Na področju notranje politike lahko vzpostavljaš vezi med lokalno samoupravo in vrhom državne politike, sooblikuješ sodelovanje med različnimi družbenimi interesi, se odzivaš na vprašanja, ki jih dnevna politika pometa pod preprogo. V sodelovanju s tujimi veleposlaniki lahko odpiraš vrata slovenski kulturi, športu, gospodarstvu, znanosti ter navezuješ neposredne stike med ključnimi tujimi in domačimi predstavniki. Tako sem v Evropskem združenju senatov predlagal vzpostavitev povezave med evropskimi in afriško-arabskimi senati za skupno naslavljanje problema ilegalnih migracij v njihovem izvornem okolju in s predlogom tudi uspel.

V tem mandatu ste predlagali več zakonodajnih predlogov, kot kadar koli doslej. Bili ste aktivni in uspešni pri predlaganju ustavnih presoj sprejetih zakonov. S tem pa si je Državni svet nakopal »sveto jezo« mnogih močnih odločevalcev. Denimo ko gre za izbrisana podjetja, podrejence, kreditojemalce v švicarskih frankih … Kako ste osebno doživljali te pritiske oz. bolje rečeno, kako ste uspeli prepričati politično javnost, da stopi na pot poprave krivic?

AK: Državni svet je v nekem smislu tudi vest politike. Brez strahu pred izgubo simpatij svojih volivcev lahko nasprotuje zakonom, ki bi po mnenju svetnic in svetnikov lahko povzročili škodljive posledice za družbo, ali so domnevno neustavni. Še pomembneje je, da Državni svet zasleduje spremembe zakonodaje skozi čas in vrednoti učinke posameznih zakonskih rešitev. Praksa je pokazala, da je zakonodajalec, torej Državni zbor, v več primerih namenoma spregledal krivice in nezakonitosti, ki jih je povzročil s sprejemanjem določene zakonodaje. Nepripravljenost popraviti napake je posledica izogibanja politični, moralni in v nekaterih primerih tudi materialni odgovornosti zakonodajalca. Državni svet teh težav nima, zato je lahko načelen v zasledovanju cilja – nenehnega izboljševanja zakonodaje. Lotevali smo se različnih krivic, od urejanja statusov invalidov, izbrisanih lastnikov podrejenih obveznic, izbrisanih podjetnikov, kreditojemalcev kreditov nominiranih v švicarskih frankih, finančnega izčrpavanja in podrejanja lokalne samouprave, pa še kaj bi se našlo. Vsekakor si na tem področju delovanja Državni svet zasluži pohvale za pokončnost in moralno držo.

Civilna družba se čedalje bolj zateka pod okrilje Državnega sveta. Kljub epidemiji, ki je močno okrnila tudi delo Državnega sveta, zlasti na področju javnih posvetovanj, ste s civilno družbo uspeli vršiti trajen dialog. Kako vam je to uspelo?

AK: Pravzaprav lahko rečemo, da je Državni svet tribuna civilne družbe. Namesto na uličnih protestih, ki redko dosežejo javno deklarirane cilje, se civilna družba vse bolj zaveda možnosti, da svoje probleme lahko predstavi širši javnosti in odločevalcem na političnem parketu. V Državnem svetu se dogaja družbena identifikacija deležnikov, soočanje različnih stališč in strokovnih mnenj ter njihovo zbliževanje in iskanje skupnih rešitev. To dogajanje se v Državnem svetu odvija z manjšo stopnjo tveganja, da bodo dobre rešitve zavrnjene zaradi političnih interesov pozicije ali opozicije. Aktualna politika je preveč konfliktna in militantna, da bi lahko doumela vrednost nevtralnosti Državnega sveta za iskanje političnih kompromisov brez tveganja za to ali ono stran, da ji bodo volivci očitali podrejenost ali nesposobnost udejanjanja politične volje. Posveti v Državnem svetu so praviloma na visoki strokovni ravni in precej odmevni, predvsem v strokovnih javnostih. Dostikrat rezultirajo z zakonodajnimi pobudami. Menim, da so najpomembnejši način komunikacije s civilno družbo, zato bi jih kazalo ohraniti tudi v prihodnjem mandatu.

Letos je super volilno leto. Navajeni smo, da politične stranke takrat znova obudijo idejo o ukinitvi Državnega sveta. Kako je tokrat? So tovrstne zahteve zgolj populistične ali za njimi stojijo resni pomisleki? Kaj menite vi?
 
AK: Vprašanje, ki si ga zastavljajo tisti, ki bolj malo vedo o politiki. Državni svet je lakmusov papir, s katerim politika lahko testira javna mnenja, brez tveganja, da bi se vsako vprašanje in dvom politiziralo. Državni svet je tudi zasilni izhod politike za predlaganje rešitev, katere opozicija ali koalicija ne more predlagati brez tveganja konfliktov znotraj lastnih vrst. Državni svet je tudi varnostna zavora za zaustavljanje škodljive zakonodaje. Ne nazadnje je Državni svet svojevrsten varnostni ventil za razbremenitev političnih pritiskov na Državni zbor in znotraj njega. Razni »ukinjevalci« se ne zavedajo, da z ukinitvijo Državnega sveta tvegamo migracijo družbenega konflikta na ulico.

Tudi sami ste si želeli popraviti določene pomanjkljivosti in nepravilnosti s spremembami zakona o državnem svetu. Kar trikrat, vselej neuspešno. Kaj ta zavrnitev pomeni v luči prihajajočih jesenskih volitev v Državni svet? Ste razmišljali tudi o redefiniranju veta oz. »antiveta«, ki je postal novost v času pandemije?

AK: Tretji poizkus Državnega sveta, da noveliramo Zakon o Državnem svetu, je doživel neuspeh zaradi političnega primitivizma. Niso zalegla zagotovila pravne stroke in strokovnjakov s področja organizacije in izvedbe volitev, da novela zakona v ničemer ne posega v politična razmerja, temveč zgolj sledi odločbi Ustavnega sodišča, ki je presodilo, da je del obstoječega zakona neskladen z Ustavo Republike Slovenije. Ni zalegla niti razlaga Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, da novela Zakona o Državnem svetu uvaja sistemske rešitve, ki so enako primerne tudi za implementacijo v Zakon o referendumu in ljudski iniciativi ter v zakon, ki ureja področje lokalnih volitev. Dvotretjinske podpore ni bilo, ker se delu politike zdi, da lahko odločbe Ustavnega sodišča spoštuje zgolj takrat, ko ima od tega korist. Pobalinstvo, kakršnega si v parlamentarni demokraciji redko kdo privošči.
O anti-vetu sem svoje mnenje že povedal. Dodal bi le to, da imajo nasprotniki anti-veta težavo z dokazovanjem škodljivosti takšne oblike sprejemanja odločitev za ugled Državnega sveta. Mnenje moje volilne baze je namreč ravno nasprotno. Torej, če obstaja večinska volja državnih svetnic in svetnikov za pospešitev stopanja zakona v veljavo, je anti-veto edina obstoječa pravna možnost. Če obstaja večinska volja zavirati stopanje zakona v veljavo, je izglasovanje veta logična posledica.
Če pa gre za manipuliranje in zadrževanje stopanje zakona v veljavo z naštevanjem formalnih zadržkov, brez predočenja vsebinskih vzrokov, ni težava v Zakonu o Državnem svetu, niti v Poslovniku Državnega sveta, temveč kje drugje.

Javnost je Državni svet spoznala tudi v novi vlogi kot koordinatorja vnovičnega poskusa uvedbe pokrajin v Sloveniji. To vlogo vam je podelil predsednik republike Borut Pahor, s katerim veliko sodelujeta in kot se zdi tudi dobro razumeta, mar ne? Kje smo zdaj s tem projektom? Ga boste speljali do konca? Kakšne imate odzive s terena?

AK: Uvedbo pokrajin osebno dojemam kot zadnje dejanje osamosvojitve Republike Slovenije. Razumem dvome in strahove pred decentralizacijo v časih, ko se je utrjevala državnost in varovala teritorialna integriteta. Danes je Slovenija članica EU z neproblematičnimi mejami in odličnimi odnosi s sosednjimi državami. Centralizacija oblasti je postala cokla razvoja in vir premnogih družbenih konfliktov. Periferija se prazni, osrednji del države se duši pod demografskim pritiskom. Neprimerljivost cen nepremičnin in neenake možnosti za gospodarski razvoj nas vodijo v konflikt med bogatim centrom in revnim obrobjem. Gledano kot celota, država postaja nekonkurenčna, neprivlačna za mlade in strateške investitorje. Lokalna samouprava se zaveda kopičenja težava in plebiscitarno podpira uvedbo pokrajin. Državni podsistemi in tudi velik del politike decentralizaciji bolj ali manj prikrito nasprotujejo. Gre za močan konflikt interesov med tistimi, ki imajo trenutno možnost odločanja in tistimi, ki so daleč od možnosti vpliva na odločitve. Iskreno upam in si želim, da bo naslednji sklic Državnega zbora zmogel dovolj političnega poguma in modrosti, da državo popelje iz etatistične strankokracije v policentrično demokracijo.

Zmanjkuje nama časa za pogovor. Morda še eno vprašanje. Prihaja mesec marec, prebuja se pomlad, epidemija se umirja, politika vre … mesec, v katerem praznujemo dame, dekleta, matere, žene … V Državnem svetu imamo zgolj štiri državne svetnice. Bi bilo potrebno uvesti ženske kvote za več žensk v odločanju pri zadevah Državnega sveta? Kakšna je po vašem mnenju vloga žensk v slovenski družbi oz. katera (pre)težka bremena nosijo?

AK: V ničemer drugačen, kot odnos do moških. Večino življenja sem preživel v mešanih kolektivih. Ne laskam, ko rečem, da so naše državne svetnice in naše zaposlene v Državnem svetu prva liga. Spol zame nikoli ni bil prevladujoč faktor pri odločitvah o sodelovanju ali nesodelovanju. Cenim iskrenost, sposobnost in delavnost. Ne cenim kameleonskega obnašanja v smislu »zahtevam enakopravnost, ko ne dobim enako, vendar me ne moti pozitivna diskriminacija, ko dobim več kot drugi«. Imam mamo in ženo, dve sestri, dve hčeri in dve vnukinji. Imamo se radi. To je tisto, kar resnično šteje in pove več od besed.

Hvala za pogovor in uspešen delovni dan še naprej.


S predsednikom Državnega sveta Alojzem Kovšco se je pogovarjala Patricija Šašek.

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 18. Apr 2022 at 13:29

43 ogledov

Ob podpori zakonu o varstvu okolja tudi opozorilo, da sam zakon ne more odpraviti vseh težav
Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je na 78. Seji obravnavala Predlog zakona o varstvu okolja, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Komisija je podprla predlog zakona in menila, da predviden nov sistem ravnanja z odpadki, za katerega velja proizvajalčeva razširjena odgovornost (PRO), predstavlja pomemben korak pri ureditvi večletnih nevzdržnih razmer na področju ravnanja z odpadki, pri čemer se moramo tudi zavedati, da sam zakon ne more odpraviti vseh težav. Komisija se je strinjala s stališčem Komunalne zbornice Slovenije, da bi morali pred uvedbo stroškovno dražjega kavcijskega sistema najprej izkoristiti že uveljavljen sistem zbiranja odpadkov ter prednosti predvidenega sistema PRO ter kavcijski sistem vzpostaviti šele takrat, če država ne bo uspešna pri uresničevanju zavez na področju odpadkov. Komisija je poudarila pomembnost zapiranja masnih tokov odpadkov znotraj območja Slovenije. V okviru koncepta krožnega gospodarstva bi morali vzpostaviti finančno bolj vzdržen sistem, ki zagotavlja čim krajše poti masnih tokov odpadkov in uporabo odpadkov, ki nastanejo in se zbirajo v Sloveniji, kot vir surovin v domačem okolju. Komisija je menila, da bi bilo primerno, da bi zakonsko uredili obvezno uporabo bolj kakovostne plastike, ki jo je možno večkrat in lažje reciklirati. Če to ni možno, pa je najmanj, kar lahko država stori, da predpiše obvezno seznanjanje potrošnikov o kakovosti plastične embalaže kupljenega izdelka. Na ta način bi lahko potrošnike spodbujali k bolj trajnostni potrošnji in izbiri izdelkov z okoljsko bolj prijazno embalažo. Ob podpori predlogu zakona je bil izražen tudi dvom o možnem izboljšanju stanja in s tega vidika tudi podana pobuda, da bi Slovenija, ki ima izjemno bogato naravo in visoko stopnjo biotske raznovrstnosti, delovala bolj proaktivno ter kot prva država v Evropi in na svetu prepove uporabo vsakršne plastične embalaže, ki se jo lahko nadomesti z okolju bolj prijazno embalažo. vir slike: permatree.org

Mon, 18. Apr 2022 at 13:28

39 ogledov

Za večjo prometno varnost smiselno povečati število obcestnih počivališč ob regionalnih cestah
Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je na 78. seji obravnavala Predlog zakona o cestah, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Komisija je podprla predlog zakona in ni imela vsebinskih pripomb na predlagane zakonodajne rešitve, izpostavila pa je odprta vprašanja glede oglaševanja ob državnih cestah, pomanjkanja obcestnih počivališč ter neustreznosti projektiranja nekaterih cestnih objektov. Komisija je opozorila na pomanjkanje obcestnih počivališč oz. urejenih prostorov za počitek ob regionalnih cestah pred večjimi mednarodnimi mejnimi prehodi s Hrvaško, kar se kot problematično izkazuje vsako leto v času poletne turistične sezone. Še posebej se je ta problem povečal v času vzpostavitve posebnega režima prehajanja državne meje s Hrvaško med epidemijo Covid-19, ko je postal tok prometa še počasnejši, na cestah pred mejnimi prehodi pa so nastajali veliki prometni zastoji in s tem večje prometne obremenitve voznikov. Komisija je menila, da bi morali z vidika zagotavljanja večje prometne varnosti ob regionalnih cestah postaviti več obcestnih počivališč, pri čemer je treba zgraditi tako nova počivališča kot posodobiti stara in tudi odpraviti ovire, zaradi katerih je marsikatero počivališče nedostopno. Komisijo je tudi zanimalo, ali se kakorkoli spreminja obstoječa zakonska ureditev oglaševanja ob državnih cestah, saj so bile v preteklosti večkrat dane pobude o zaostritvi oglaševalskih posegov ob državnih cestah. V zvezi s tem smo dobili pojasnilo, da je predlagatelj sicer ob pripravi predloga zakona razmišljal, da bi se ob državnih cestah izven naselja oglaševanje prepovedalo še 50 metrov od varovalnega pasu, vendar je bil v vmesnem času sprejet Zakon o urejanju prostora, ki je prepovedal oglaševanje na površinah zunaj poseljenih območij, npr. na kmetijskih, vodnih ali gozdnih površinah. Komisija je ob obravnavi predloga zakona opozorila tudi na primere neustreznega projektiranja cestnih objektov, saj imamo nadvoze brez kolesarskih stez in pločnikov ali krožišča na glavni cesti I. reda z le enim voziščem, ki je preozkih dimenzij in zato ne omogoča varne vožnje udeležencev cestnega prometa. 2 vir slike: wikipedia

Mon, 18. Apr 2022 at 13:26

47 ogledov

Zelena luč ukrepom za omilitev posledic visokih cen energentov
Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je na 22. izredni seji obravnavala in podprla Predlog zakona o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru po nujnem postopku predložila Vlada. Komisija je podprla predlog zakona, s katerim je želel predlagatelj prebivalcem, katerih materialno stanje je zaradi visokih cen energentov ogroženo, zagotoviti pomoč v obliki različnih začasnih ukrepov. Komisiji je bila zelo podrobno predstavljena vsebina predlaganih zakonskih rešitev, na katere ni imela pripomb. Po njenem mnenju je treba prizadetim gospodinjstvom v teh zaostrenih cenovnih razmerah na energetskem trgu, zaradi katerih se socialne stiske ljudi le še bolj povečujejo, čim prej ponuditi pomoč in tako omiliti posledice visokih cen energentov. V luči operativnosti novega plinovoda Severni tok 2, ki bi lahko imel pomembno vlogo pri omilitvi energetske krize v Evropi in vzpostavitvi bolj predvidljivih razmer ter cenovne stabilnosti, se je komisija glede na evropsko odvisnost od ruskega plina tudi spraševala, ali je sedanja energetska krizna situacija posledica ukrajinske krize ali pa ima ukrajinska kriza za cilj zaostritev energetske krize. vir slike: wikimedia

Mon, 18. Apr 2022 at 13:25

40 ogledov

Ob sistemski poenostavitvi postopkov umeščanja objektov v prostor je potrebno več proaktivne miselnosti
Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj se je na 77. seji seznanila s Poročilom o izvajanju nacionalnega programa, ki ureja izgradnjo avtocest za leto 2020, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada. Predstavniki Ministrstva za infrastrukturo in DARS, d.d. so ob tem odgovarjali na številna vprašanja in dileme članov komisije. V luči prometne preobremenjenosti ljubljanskega cestnega obroča, še posebej v času dnevnih konic in turistične sezone, je komisija opozorila, da za razbremenitev prometnega omrežja v Ljubljani in njeni okolici ne zadoščajo le ukrepi na vpadnih cestah, ampak je treba čim prej razbremeniti sam ljubljanski avtocestni obroč. Komisija se je spraševala, zakaj nam doslej še ni uspelo uresničiti zastavljenih projektov za izboljšanje pretočnosti tranzitnega prometa proti sosednji Hrvaški, ki se danes v času visoke turistične sezone preusmerja na regionalne in lokalne ceste, kar negativno vpliva na stanje okolja in zdravje lokalnega prebivalstva. Če bi že imeli zgrajene ustrezne plačljive cestne povezave v smeri Hrvaške, bi tudi tranzitni uporabniki tovrstne cestne infrastrukture s plačilom cestnine zagotavljali pomemben vir za financiranje upravljanja in vzdrževanja avtocestnega omrežja, koristi pa bi imelo tudi lokalno okolje iz naslova potrošnje uporabnikov avtocestnega omrežja. Čeprav je pristojni minister ob nastopu funkcije leta 2020 obljubil, da bo projekt cestne povezave od Ormoža do Markovcev do oktobra 2020 izveden, še zmeraj ni nobenega napredka. Danes se pogovarjamo o načrtovanju številnih infrastrukturnih projektov v prihodnjem desetletju, istočasno pa so neuresničeni projekti, ki so bili uvrščeni v Nacionalni program izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji iz leta 2004. Komisija se sprašuje, kje so razlogi, da po dveh desetletjih ta demografsko ogrožen del Slovenije še zmeraj nima ustrezne prometnice, ki je eden od osnovnih pogojev za gospodarski razvoj. Ob številnih težavah pri umeščanju cestne in druge infrastrukture v prostor bi morala država pri investicijah, ki so v interesu njenih prebivalcev in gospodarstva, slediti izkušnjam v primeru gradnje tovarne Magna, kjer je s posebnim zakonom omogočila hitro umestitev industrijskega objekta v prostor. Komisija je menila, da je treba, ob sistemski poenostavitvi postopkov umeščanja objektov v prostor, spremeniti tudi miselnost nosilcev urejanja prostora na način, ki bi morali biti ob zaznanih odprtih vprašanjih bolj proaktivni in sami predlagati možne rešitve za izvedbo projektov v razumnem roku.

Mon, 18. Apr 2022 at 13:24

47 ogledov

Komisija z vprašanjem, kdaj do izdaje vozniškega dovoljenja na podlagi elektronske vloge
Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je na 77. seji obravnavala in podprla novelo Zakona o voznikih, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Komisija je ocenila, da predlagano zmanjšanje števila obveznih ur praktičnega dela usposabljanja kandidatov, ki so imetniki vozniškega izpita kategorije B in niso vozniki začetniki, želijo pa pridobiti še vozniško dovoljenje za vozila kategorije A1, ki velja tudi izven Slovenije, ni samo po sebi problematično, če šole vožnje in izpitne komisije posedujejo dovolj strokovnega znanja, da kandidati pridobijo dovolj znanja in spretnosti za varno vožnjo in obvladovanje vozila. Pri tem je komisija opozorila, da kandidatom, ki bodo želeli pridobiti vozniško dovoljenje za vozila kategorije A1, ki velja le na območju Slovenije, niti ne bo treba opraviti vozniškega izpita, saj bo zadoščalo le nekajurno usposabljanje. Ker je z vidika prometne varnosti danes težko oceniti ustreznost predvidene spremembe, je komisija apelirala, da Ministrstvo za infrastrukturo vzpostavi sistem vodenja evidence voznikov z vozniškim dovoljenjem kategorije A1 ter v sodelovanju s Policijo nadgradi sistem nadzora na način, da omogoča spremljanje učinkov prometnih nesreč, ki jih povzročijo vozniki z vozniškim izpitom kategorije A1. Glede na določilo, da se vloga za izdajo vozniškega dovoljenja vloži osebno pri upravni enoti, se je komisija v luči pomena in dviga ravni digitalizacije spraševala, kdaj bo možna izdaja vozniškega dovoljenja tudi na podlagi elektronske vloge. V povezavi z napovedano elektronsko osebno izkaznico se postavlja tudi vprašanje, ali se razmišlja, da bi osebna izkaznica vsebovala tudi podatke o izkazani pravici do vožnje motornega vozila določene kategorije, s čimer bi zmanjšali število osebnih dokumentov. Kot je bilo komisiji pojasnjeno, morajo biti nacionalni predpisi o vozniških dovoljenjih v skladu z evropsko direktivo o vozniških dovoljenjih, ki pa trenutno ne omogoča izdaje vozniškega dovoljenja na podlagi elektronske vloge. vir slike: siol.net

Mon, 18. Apr 2022 at 13:23

45 ogledov

Podpora pravici do pavšalne odškodnine za družinske člane civilnih žrtev vojne za Slovenijo
Komisija Državnega sveta za državno ureditev je na 69. seji obravnavala in podprla novelo Zakona o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991. Zakon o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991 določa posebne pravice, ki jih država zagotavlja osebam, ki so v vojni za Slovenijo 1991 kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije (v nadaljevanju: TO) ali pripadniki organov za notranje zadeve postali invalidi. Družinski člani pripadnikov TO oziroma pripadnikov organov za notranje zadeve, ki so v osamosvojitveni vojni izgubili življenje, že imajo določene pravice v obstoječem zakonu, v noveli pa se dodaja novo kategorijo, in sicer družinske člane civilnih žrtev vojne za Slovenijo. Predlog zakona tako na enak način in v enaki višini omogoča zakoncem, zunajzakonskim partnerjem, otrokom in staršem civilnih oseb, ki so umrle, bile ubite ali pogrešane zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov JLA ali organov za notranje zadeve SFRJ v času od 24. maja do 18. oktobra 1991 in so imele v tem času stalno prebivališče na območju današnje Republike Slovenije, da uveljavijo pravico do pavšalne odškodnine. Zaradi časovne oddaljenosti tedanjih dogodkov se daje pravico do nove pavšalne odškodnine po tem zakonu tudi dedičem 1. dednega reda v skladu s predpisi, ki urejajo dedovanje. Pavšalna odškodnina za starše civilnih žrtev ter zakonce civilnih žrtev oziroma zunajzakonske partnerje civilnih žrtev, ki niso sklenili nove zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, odškodnina znaša 50.000 evrov, za otroke civilnih žrtev pa 100.000 evrov. vir slike: gov.si

NAJBOLJ OBISKANO

Intervju s predsednikom Državnega sveta gospodom Alojzem Kovšco